Tiskane izdaje
Kaj sejati in saditi, ko se bo povprečna temperatura zaradi podnebnih sprememb povzpela za tri stopinje, kakor je predvideno za območje, na katerem leži Slovenija? Strokovnjaki z ljubljanske biotehniške fakultete namesto običajnega predlagajo – sladki krompir.
Po večletnem delu so razvili tri nove sorte te subtropske trajnice, imenovane tudi batata: Lučko z oranžno kožico in oranžnim mesom, Janjo z belo kožico in belim mesom in Martino z vijolično kožico in belim mesom.
Sladki krompir je perspektivna kultura, ker v Evropi še ni razširjen, je odporen na sušo, potrebuje zelo malo vode, prideluje ga lahko vsakdo, predvsem pa je cenovno konkurenčen navadnemu krompirju, pravi Dragan Žnidarčič, izredni profesor za področje hortikulture in nosilec predmeta pridelovanje manj znanih vrtnin.
Da je za njegovo gojenje primerna vsa Slovenija, tudi hladnejša Gorenjska, so člani skupine za hortikulturo na oddelku za agronomijo dokazali v poskusih na polju biotehniške fakultete univerze v Ljubljani, v Biljah pri Novi Gorici in na poljih biotehniškega centra Naklo v Strahinju pri Kranju.
Foto: Dragan Žnidarčič
»V zadnjih 50 letih se je povprečna temperatura ozračja pri nas dvignila za stopinjo, do konca stoletja se bo za več kot tri, padavin bo manj, izhlapevanje vode pa bo večje, zato je pričakovati, da bodo tropske kulture pri nas dobro uspevale,« enega od razlogov za žlahtniteljske poskuse s sladkim krompirjem navaja Žnidarčič.
Drugi razlog je nizka samopreskrba z vrtninami. Ta znaša manj kot 40 odstotkov, dvig zgolj za odstotek pa bi povečal število delovnih mest za 800. Kot tretji razlog za priložnost pridelavi sladkega krompirja pri nas Žnidarčič navaja skrajšanje oskrbe verige, saj je zdaj sladki krompir na trgovskih policah večinoma uvožen. Pomembna pa sta tudi sledenje trajnostnemu razvoju in uresničevanje dobrih praks v kmetijstvu.
Primeren za diabetike
Pradomovina sladkega krompirja je Srednja Amerika, od koder se je razširil po vsem svetu. Običajnemu krompirju je podoben le na videz, vendar z njim ni v sorodu. Botanično pripada družini slakovk – običajni krompir je razhudnik –, zato ga lahko srečamo tudi kot okrasno rastlino. Za prehrano se uporabljajo koreninski gomolji in tudi mladi listi. Gomolji, ki vsebujejo polisaharid inulin, spadajo med živilo z nizkim glikemičnim indeksom (okoli 50), zato so primerni za prehrano diabetikov.
Imajo tudi veliko beta karotena in vitamina E. »Dvesto gramov gomoljev rumene sorte vsebuje enako količino beta karotena kot pet kilogramov brokolija, 140 gramov gomoljev pa zagotavlja dnevno potrebo po vitaminu E, ki ga premalo zaužije 80 odstotkov slovenske populacije. »Dva gomolja na teden, pa boš dolgo živel,« se pošali Žnidarčič. Poleg tega ima sladki krompir dvakrat večjo hranilno vrednost od navadnega krompirja in 1,5-krat večjo hranilno vrednost od riža in koruze.
Foto: Dragan Žnidarčič
Svetovna proizvodnja sladkega krompirja znaša 125 milijonov ton, največji delež (72 odstotkov) imajo Kitajci. V Evropo se ga letno uvozi 120.000 ton, pridelujejo pa ga le v Andaluziji in deloma na Portugalskem. V Nizozemski, agroživilskem velikanu, je za pridelavo sladkega krompirja še prehladno, in prav v tem Žnidarčič vidi priložnost slovenskih pridelovalcev. A za zdaj pri nas še ni tržne pridelave. Večina se ga uvozi, obseg pa se vseskozi povečuje. Leta 2011 smo ga uvozili 27 ton, leta 2015 triindevetdeset ton, lani 142. Povprečna cena kilograma znaša 1,2 evra.
Šibkost: skladiščenje
Skupina za hortikulturo si je postavila tri glavne cilje žlahtnjenja izvornega materiala iz Južne Amerike. Pri novih sortah jim je uspelo povečati pridelek in doseči večjo prehransko kakovost, dobre skladiščne sposobnosti pa še ne. »Navadni krompir se skladišči pri temperaturi med dvema in štirimi stopinjami, sladki pa pri temperaturi, nižji od 15 stopinj, sprhni, zato ga v kleti ni mogoče skladiščiti z drugimi kulturami,« pravi Žnidarčič.
V prihodnosti se bodo posvetili doseganju stabilnega pridelka s čim manjšim vplivom vremenskih in talnih razmer, dobrim senzoričnim lastnostim, zelo dobri skladiščni obstojnosti ter odpornosti na abiotski stres, bolezni in škodljivce. Med slednjimi največ težav povzročajo strune. Poleti se pojavlja tudi pršica in v rastlinjakih ščitkar, a v zanemarljivih količinah, dodaja Žnidarčič.
Poskusi z eksoti
Na biotehniški fakulteti v rastlinjakih preskušajo še nekatere druge alternativne kulture, ki bi jih radi uvedli v pridelavo: arašide, jam, oko (deteljičevka, ki je po videzu podobna krompirju, po okusu pa prav tako krompirju, pokapljanem z limono) in taro (gomoljnica, podobna sladkemu krompirju). Sladki krompir za zdaj po oceni Žnidarčiča predstavlja edino realno možnost, saj je preizkušen v vseh slovenskih klimatih. Arašidi so povsem solidno uspeli tudi v Vipavski dolini, vendar Žnidarčič ne vidi možnosti konkuriranja z arašidi, uvoženimi iz Kitajske. »Trgovci tako močno pritiskajo s cenami, da ni učinkovita nobena državna strategija.«
Foto: Dragan Žnidarčič
Res pa je tržno zanimivost mogoče vzbuditi z dolgoročno in sistematično promocijo. »Pred 15 leti so bili šparglji na Primorskem še eksotika, danes se predstavljajo na vseh mogočih prireditvah in pripravljajo na najrazličnejše načine.« Podobno je s prilagajanjem na okus novega živila. Sladki krompir je, kot pove že ime, precej sladek, zlasti rumena Lučka, ki po okusu spominja na korenje. A prav Lučka ima med tremi novimi sortami najvišjo hranilno vrednost. »V Sloveniji smo veliki tradicionalisti, zato bi bilo treba izvesti tudi kampanjo, ki bi na primer poudarila pozitivne lastnosti sladkega krompirja za sladkorne bolnike,« razmišlja Žnidarčič.
