Tiskane izdaje
Ljubljana – Sprememba zakona o kmetijstvu z določili o najdaljših plačilnih rokih za živila je prinesla nekatere spremembe, pozitivne za dobavitelje, pravijo na zbornici kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS. Vsaj pri trgovcih se namreč doslej predolgi roki plačil v glavnem skrajšujejo. Druga zgodba so gostinci.
Zakonsko urejanje plačilnih rokov so spodbudila vsiljevanja zamikov plačil dobavljenih živil, tudi tistih s krajšim rokom trajanja in ustrezno hitrejšo porabo, zaradi česar ni bilo pravega razloga za zavlačevanje pri posameznih trgovcih, denimo tudi za mesec ali dva več, kot je običajno za tovrstna plačila. Nepravičnim odnosom v preskrbni verigi s hrano niso prišli do živega niti s kodeksom poštenih praks, ki so ga v soju medijskih žarometov podpisali predstavniki vseh členov te verige.
Zato ni bilo druge rešitve, kot po zgledu nekaterih drugih držav preprosto z zakonom predpisati, kako in kaj. A ob viku, ki so ga zagnali zamudniki pri plačilih – trgovci se tudijo dokazovali, da živila s krajšim rokom trajanja plačujejo dobaviteljem v povprečju v 60 dneh! –, je bilo s kompromisom uzakonjeno: da za začetek rok za plačilo hitro pokvarljivega živila ne sme biti daljši od 75 dni, januarja prihodnje leto se ta rok skrajša na 60 dni, 1. januarja 2016 pa začne veljati končni plačilni rok, ki ne sme biti daljši od 45 dni. Za druge prehranske izdelke je najdaljši rok plačila 90 dni.
Spomnimo, da so v sosednjih državah Avstriji in Italiji, denimo, plačilni roki za hitro pokvarljivo blago že zdaj 30 dni, za preostala živila pa 60 dni.
In kaj kaže praksa poldrugi mesec po uveljavitvi aprila letos sprejete spremembe zakona o kmetijstvu? »Opaziti je spremembe pri plačilih, a več si obetamo od tistih, ki naj bi jih prinesli prvi meseci prihodnjega leta z dodatnim skrajšanjem plačila,« pravi Tatjana Zagorc, direktorica zbornice kmetijskih in živilskih podjetij. In dodaja, da za živilce niso težava le trgovci, med katerimi so tudi razlike in je kakšen še naprej med slabšimi plačniki.
»Težava so tudi plačila iz drugih sektorjev, v katerih morajo prav tako plačevati v predpisanem roku. Zlasti gostinski sektor še ni dojel tega,« poudarja Zagorčeva, prepričana, da bi morale izvajanje zakona budneje spremljati nadzorne službe, »in to same od sebe, ne le na prijavo oškodovanih«. Da je to predvsem naloga finančne uprave (Furs), ki bedi nad plačili v določenih plačilnih rokih, in bi njeni nadzorniki morali na teren, še dodaja.
Na kmetijskem ministrstvu so bili pri poizvedovanju o nadzoru nad izvajanjem določil zakona za zagotavljanje večjega reda pri plačilih najprej zelo skopi. S pojasnjevanjem, da je inšpekcijski nadzor opredeljen v določeni točki določenega člena, »ki pravi, da nadzor opravlja Javna agencija RS za varstvo konkurence«. Ministrstvo pa da je glede nadzora v navezi s Fursom, ki je ena od inštitucij, pristojnih za nadzor nad zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih, ki je v tem primeru krovni zakon za urejanje vprašanja zamud pri plačilih. »Finančna uprava RS pa prav tako nima z zakonom o kmetijstvu določenih pristojnosti, v okviru katerih bi lahko izvajala nadzor nad plačilnimi roki. Nadzor nad zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih, ki je v tem delu krovni zakon in je nad zakonom o kmetijstvu, pa izvajata Furs in Tirs,« so še dodali.
Je pa v nadaljevanju minister Dejan Židan kar sam pojasnil, da ministrstvo seveda spremlja dogajanje v praksi, da je opravil več razgovorov s predstavniki njihovega (kmetijskega) in finančnega inšpektorata, seznanjen pa je tudi z odzivi na GZS. Zadovoljen je, da je opazno prilagajanje in skrajševanje plačilnih rokov. Sicer pa bo kaj več in bolj natančno mogoče izvedeti iz polletnega poročila o izvajanju zakona.
