»Verjamem v prihodnost majhnih kmetij«

Ljubljana – Obstajata dva velika modela, kako se bo razvijalo kmetijstvo, pravi Johann Swinnen. Na eni strani bodo kmetijski pridelovalci osnovnih dobrin, ki bodo pridelovali velike količine. Manjše kmetije ne bi smele tekmovati z njimi. Drugi model je izkustvena ekonomija. Po tej kmetovanje ne pomeni več le proizvodnje, ampak postane sestavni del življenja meščanov, ki obiskujejo podeželske kmetije.

Profesor Johann Swinnen je bil eden najbolj obleganih sogovornikov med udeleženci kongresa evropskega združenja agrarnih ekonomistov, ki je te dni potekal v Ljubljani. Na osrednjem znanstvenem dogodku v Evropi s področja agrarne ekonomike, ekonomike živilstva in ekonomike naravnih virov je 700 strokovnjakov iz 53 držav predstavilo najnovejša dognanja o ekonomiki kmetijstva, pridelavi hrane in smernicah razvoja. Belgijski agrarni ekonomist je sicer profesor na fakulteti za poslovne vede in ekonomijo na katoliški univerzi v Leuvnu in raziskovalec Centra za evropske politične študije v Bruslju, v preteklosti pa je bil vodilni ekonomist pri Svetovni banki in ekonomski svetovalec evropske komisije. Deluje na področjih kmetijske ekonomike in prehranske politike, mednarodne trgovine in investicij, tranzicijske ekonomike, zaključki njegovih raziskav pa so močno zabeljeni z neoliberalno miselnostjo.

Kako bo ruski embargo na uvoz številnih živil iz Evropske unije ter nekaterih drugih držav (ZDA, Kanade, Avstralije in Norveške) vplival na evropske kmete?

Težko je predvideti, saj ni jasno, kako dolgo bo trajal. Če eno sezono, bo seveda močno vplival na recimo izvoznike sadja v Rusijo. Ker izgubljajo denar, jim je treba pomagati, da bodo preživeli do naslednjega leta, ko bi bil embargo lahko odpravljen. Če pa se bo konflikt med Kijevom in Moskvo nadaljeval in bo Rusija še naprej uveljavljala embargo, bi bilo treba začeti razmišljati drugače – da je rusko tržišče izgubljeno za vedno ali vsaj za daljše obdobje, in da bodo morali kmetje in podjetja najti alternativna izvozna tržišča.

Tudi če izvzamemo konflikt v Ukrajini, prihodnost mednarodne trgovine ni videti rožnata. Konflikti se zajedajo vse globlje v Evropo. Kako se evropsko agroživilstvo in kmetijska politika lahko pripravita nanje?

Nočem zmanjševati resnosti krize v Ukrajini, vendar so v mednarodni trgovini takšni dogodki razmeroma pogosti, pravzaprav neizogibni: z rastjo trgov se pojavljajo nove priložnosti, trg ene države razpade zaradi konkurence trgov iz drugih držav, včasih pa zaradi takšnih ali drugačnih konfliktov, posledic vremenskih razmer in drugih šokov. Ključno vprašanje je, kako narediti sistem dovolj prožen. Prvi korak je, da kratkoročno podpremo kmete in izvoznike v težavnih obdobjih, na dolgi rok pa jim moramo pomagati, da sami poiščejo druga tržišča.

Eden pogostih očitkov skupni kmetijski politiki do leta 2020 je, da večino neposrednih plačil namenja velikim kmetom, čeprav v EU prevladujejo majhne kmetije. Kakšno pomoč skupna kmetijska politika namenja tem?

To je problem že od samih začetkov oblikovanja skupne kmetijske politike. Zdaj smo prešli na nov sistem, pri katerem se subvencije kmetom izplačujejo v obliki neposrednih plačil, toda ureditev, v okviru katere največji kmetje dobijo največ, ostaja. Razlog je politične narave. V nekaterih državah, na primer Slovaški, Veliki Britaniji in Nemčiji, zlasti vzhodnem delu, so velike kmetije zelo pomemben gospodarski igralec. Te države so močno pritiskale na svoje vlade, ki so blokirale sprejetje predlogov o omejitvah najvišjih zneskov izplačil.

Kakšna je prihodnost majhnih in srednje velikih kmetij v svetovnem sistemu, kjer imajo glavno besedo agroživilski velikani?

Nisem pesimističen. Če se razgledate po Evropi, zlasti zahodni, je prevladujoči model družinska kmetija. Seveda med temi obstajajo tudi zelo majhne kmetije, ki verjetno ne bodo preživele, a to je bolj posledica generacijske težave. Nosilci teh kmetij so ljudje, ki so kmetovali vse življenje, njihovi otroci pa opravljajo druge poklice in se verjetno ne bodo vrnili na kmetije. Nekatere družinske kmetije bodo torej odmrle, tiste, ki bodo obstale, pa se bodo povečale, a ne močno.

Drugi razlog, da verjamem v prihodnost majhnih kmetij, pa je naslednji. Obstajata dva velika modela, kako se bo razvijalo kmetijstvo. Na eni strani bodo kmetijski pridelovalci osnovnih dobrin, ki bodo pridelovali velike količine. Manjše kmetije ne bi smele tekmovati z njimi. Drugi model je izkustvena ekonomija. Po tej kmetovanje ne pomeni več zgolj proizvodnje, ampak postane sestavni del življenja meščanov, ki obiskujejo podeželske kmetije, degustirajo izdelke in kakšnega kupijo, preživljajo počitnice na njih. Ta tip kmetijstva ima po mojem mnenju resnično svetlo prihodnost.

Toda glavni cilj skupne kmetijske politike je še naprej večja proizvodnja hrane, saj s sedanjo produktivnostjo menda ne bi bilo mogoče nahraniti devetih milijard ljudi, kolikor naj bi jih bilo na svetu leta 2050. Nasprotniki pa menijo, da že zdaj pridelamo dovolj hrane, le razporejena ni pravično. Ali še vedno potrebujemo paradigmo produkcijske rasti v kmetijstvu?

Ne nujno v Sloveniji, gotovo pa v Afriki, kjer bi lahko resnično pridelali več. V kontekstu prehranske varnosti pa je rast kmetijske proizvodnje pomembna, ker je veliko tistih, ki živijo v lakoti in pomanjkanju, kmetov. Sliši se nekoliko kontradiktorno, toda do določene mere drži, da so visoke cene živil, kakor zdaj, dolgoročno dobra stvar. Če prodajate hrano in ste revni, boste zaslužili več, večji zaslužek pa bo zmanjšal revščino. To se že dogaja. Če pogledamo Afriko od leta 2007, ko so cene hrane narasle, vidimo tudi, da so se od tedaj povečali produktivnost, količina pridelkov in trgovska aktivnost.

Kako pomemben dejavnik pri določanju svetovnih cen osnovnih živil so manipulacije z njimi?

O njih se veliko govori, vendar študije kažejo, da imajo zelo majhen vpliv. Nedvomno pa je na podražitev hrane močno vplivala proizvodnja biogoriv. Ta je povzročila šok, ki pa ga je sistem že absorbiral.

Finančniki z Wall Street, kitajski milijarderji, naftni šejki in agroživilske korporacije na veliko in poceni kupujejo kmetijska zemljišča v Afriki, jugovzhodni Aziji, Južni Ameriki in Vzhodni Evropi. Lahko to vpliva na revščino tamkajšnjega prebivalstva?

Takšno dogajanje moramo videti kot potencialno prednost, ne nevarnost. Dolga leta smo si želeli več investicij v afriško kmetijstvo. Zdaj, ko so cene hrane visoke, se to dogaja. V nekaterih regijah se resda pojavljajo težave glede tega, kdo bo lahko dostopal do kmetijskih površin, vendar se hkrati dogaja ogromno investicij v kmetijsko infrastrukturo, kar je lahko samo dobro.