Brez skrbi za nacionalni interes, NLB bo težko prodati

Ljubljana – Pred skupščino NLB 27. junija je vlada poslala v parlament odlok o upravljanju kapitalskega deleža države v NLB: ta predvideva prenos upravljalskih pravic v NLB z AUKN na vlado in znižanje deleža države v NLB s 45 na 25 odstotkov plus eno delnico.

Že jutri bo o tem odloku (in o podobnem, ki velja tudi za NKBM) odločal državni zbor. Poslanci SD in PS opozarjajo, da bi bilo z vidika tako imenovanega nacionalnega interesa zelo škodljivo in nestrateško razprodati banke in s tem tudi del slovenskega gospodarstva. Po drugi strani pa poznavalci finančno-političnega dogajanja večinoma podpirajo predvideno zmanjšanje deleža države v NLB in poudarjeno vlogo strateškega partnerja, vendar dvomijo, da je v danih razmerah sploh kdo zainteresiran za vložek v prvo slovensko banko.

»Padec nacionalnega interesa«

»To je načeloma dobro tako za NLB kot za davkoplačevalce in državljane. Če pogledamo, kaj nam je doslej prinesla državna naložba v NLB, vidimo, da je bila to velika izguba. Od leta 1999 pa do konca lanskega leta ni skupina NLB – gledano skupno – ustvarila niti milijona evrov dobička, dokapitalizacije pa so skupaj znašale več kot milijardo evrov. Našo naložbo v NLB moramo gledati z vidika pravic in tudi obveznosti,« je za Delo povedal finančni strokovnjak Simon Mastnak. Poudarja, da imamo tu dve težavi: »Ravno državne banke so se v času krize pokazale za najbolj prizadete. Takrat ko smo jih res potrebovali, da bi pomagale gospodarstvu, jih ni bilo nikjer, saj so bile same v največjih težavah. S tem pade tisti glavni argument o nacionalnem interesu v bankah,« pravi Mastnak. »Politika zdaj najbolj nasprotuje zmanjšanju deleža v državnih bankah, ker lahko skozi dve, tri državne banke obvladuje skoraj celotno slovensko gospodarstvo. To jo odganja od misli, da bi prodala NLB.«

Mastnak še opozarja, da »naša država, ki ima že sama težave z zadolženostjo in pridobivanjem virov, zdaj res ni v položaju, da bi zadrževala lastniške deleže v bankah, saj so prav te tiste, ki potrebujejo dodaten kapital. In jasno je: če država obdrži tak lastniški delež, mora v prihodnjih letih prispevati vedno nova sredstva za banko. Tega pa si v sedanjih razmerah ne more privoščiti.«

»Država bi se morala 
že zdavnaj umakniti«

Tudi izvršni direktor skupine Alta Aleš Škerlak meni, da bi se morala država iz večinskega lastništva NLB umakniti že zdavnaj. »Najbolje bi bilo, če bi to storili v letih, ko smo se za to zavezali KBC: v tem primeru zdaj ne bi v celoti sami prevzemali tveganj, ki izhajajo iz NLB. Tako pa bo zdaj skoraj vsa tveganja, ki izhajajo iz NLB in bančnega sistema, prevzela država. To velja za NLB, NKBM, Abanko in druge banke. V primeru NLB je treba dati na mizo zdajšnje in mogoče prihodnje izgube in potencialni iztržek, ki bi ga država lahko dobila v boljših časih, o katerih nihče ne ve, kdaj bi lahko prišli.«

Kolikšna je zdaj vrednost NLB? Škerlak: »Če vzamemo, da je knjigovodska vrednost delnice NLB prava in poštena, bi se s strateškim partnerjem lahko pogovarjali o ceni, ki bi znašala od 0,5- do 0,75-kratnika knjigovodske. Minili so časi, ko se je govorilo o en-, dva- ali trikratniku knjigovodske cene, in to velja za vse banke. In sploh ne gre za to, ali bo Slovenija začela prodajati NLB ali ne. Tega ne bo storila, temveč bo le nekoga spustila, da jo bo dokapitaliziral – če bo sploh našla koga.«

Tudi Mastnak se sprašuje, ali je »NLB, v položaju, v kakršnem je zdaj, sploh prodajljiva. Preden jo država proda, bi morala rešiti slabe naložbe. Sicer si zelo težko predstavljam, da bi kdorkoli dal lasten kapital v banko, če ne bi vedel, kolikšen del ga bo moral morda odpisati že v naslednjem četrtletju. Država je edina, ki lahko prevzame to odgovornost, s tem odpadejo pomisleki, da bi z njenim umikom iz NLB prešla v tuje roke podjetja, ki zdaj ne morejo odplačevati svojih slabih posojil.«

Sogovornika sta se strinjala, da bo – glede na razmere v NLB – kar podvig, če bo država pritegnila strateškega partnerja, naj bo to KBC ali kdo drug. Škerlak: »Če bi kakšna strateška banka vstopila v NLB, bi bil to velik uspeh. Mislim, da zdaj ni junaka, ki bi dal 500 milijonov ali milijardo evrov za njene nove delnice. Politiki se pogovarjajo o nečem, česar ni.« Mastnak pa je dejal: »Ne bi hotel dramatizirati, vendar bi se ta čas z resnim strateškim partnerjem pogovarjali, kdo bo komu sploh dal denar. NLB zdaj zahteva tolikšen, pravzaprav neznan vložek, da bo vsak vlagatelj zelo pazljiv, preden bo dal kakršenkoli denar iz lastnega žepa. Zato nisem za obveznice CoCo, ki jih načrtuje vlada, veliko bolje bi bilo, če bi NLB dobila dodaten kapital, a z zelo jasnimi pogoji in navodili, kaj mora narediti in kako hitro mora ta denar vrniti.«