Nerazumljiva razprodaja lesnega bogastva

Ljubljana – V Sloveniji moramo les opredeliti kot strateško surovino in gozdarsko-lesarsko panogo podpreti po vzoru turizma ali vsaj tako kot pridelavo hrane. Za začetek novega življenja z lesom so pomembna tudi zelena javna naročila, so prepričani strokovnjaki iz gozdarstva in lesarstva.

V državi z zelo veliko gozdov in letnim prirastom skoraj štirih kubičnih metrov lesa na prebivalca oziroma 7,9 milijona kubičnih metrov nam na leto uspe posekati le 3,5 milijona kubičnih metrov. Po napovedih direktorja Zavoda za gozdove Jošta Jakše bo tudi zaradi ugodnejšega vremena letošnji posek presegel štiri milijone kubičnih metrov lesa. Razlogi za nezadostno izkoriščanje lesne mase so: v dveh desetinah državnih gozdov je posek po gozdno-gojitvenih načrtih dosežen, slabše je v zasebnih gozdovih. Več kot tri četrtine gozdov je v zasebni lasti, posest je razpršena med 460.000 posestnikov, razpršeno lastništvo s po nekaj lastniki na parcelo pa še dodatno otežuje gospodarjenje.

»Lani smo na zavodu v celem letu izdali 43.882 odločb za 3,139 milijona kubičnih metrov lesa. Do 14. novembra letos smo izdali 52.081 odločb za 3,323 milijona kubičnih metrov poseka. Pri sanitarni sečnji je podobno kot lani, ko je bilo 9000, zdaj 9800, če boto nadaljevalo, bomo letos imeli 4,160 milijona kubičnih metrov, kar je skoraj 25-odstotno povečanje posekov v primerjavi s prejšnjim letom,« je na posvetu o izkoriščanju gozdnih proizvodov v gospodarstvu povedal Jakše.

A tudi povečani poseki še ne pomenijo, da v Sloveniji znamo ravnati z lesom. Izvozimo preveč hlodovine, zato je žalostno, da lesna industrija za svojo proizvodnjo kupuje polizdeke iz slovenskega lesa v Avstriji. Glavni krivec je kar lesna industrija, ki je v zadnjih dveh desetletjih opustila primarno predelavo (žage), zato zdaj lesno surovino za pohištvo in za proizvodnjo lesenih hiš uvažajo. Tako Mitja Piškur z Gozdarskega inštituta ugotavlja, da povezanosti med proizvodnjo gozdnih lesnih sortimentov in predelavo v Sloveniji ni oziroma je majhna, neusklajena. »V 2010 smo izvozili 1,6 milijona ton lesa in lesnih izdelkov, od tega 69 odstotkov okroglega lesa in lesnih ostankov, izvažamo torej izdelke z nizko dodano vrednostjo.«

Po besedah Gregorja Benčine, direktorja Jelovice, gozdarji večino posekanega lesa izvažajo zato, ker lesnopredelovalna panoga ni sposobna porabiti vsega posekanega lesa. V panogi, ki se je skrčila za 70 odstotkov (včasih je zaposlovala 40.000 ljudi, zdaj 12.000), so tako sposobni predelati manj kot milijon kubičnih metrov lesa. Če bi vsi izdelovalci montažnih hiš, ki naredijo skupaj tisoč hiš, podvojili proizvodnjo in če bi proizvodnjo podvojili tudi vsi pohištveniki, bi to ne vplivalo kaj dosti na osnovno porabo surovine doma, pravi Benčina, ker njihova surovina ne prihaja iz slovenskih gozdov. »Ker preprosto nimamo tega vmesnega, primarnega predelovalnega dela, ker imamo samo eno tovarno ivernih plošč, ki se pa v tem času ni dovolj razvila. Tu je problem slovenske verige.«

Če bi vsak milijon kubičnih metrov posekanega lesa v Sloveniji sami »pripeljali do konca« verige, bi to za Slovenijo pomenilo 300 milijonov evrov dodane vednosti, a zato, pravi Benčina, zdaj nimamo niti možnosti niti kapacitet. »Zato moramo vlagati. In če želimo uresničiti napovedi, da lahko generiramo v tej panogi 10.000 novih delovnih mest s pozitivno izvozno bilanco, kar bo pozitivno vplivalo tudi na slovenski proračun, in ustvariti več sto milijonov dodane vrednosti, potrebujemo tudi ukrepanje države.« Država bi, poudarja, ob nastajajoči novi industrijski politiki morala kot enega ključnih stebrov te politike upoštevati tudi edino domačo, obnovljivo surovino in jo ceniti ter uporabljati vsaj tako, kot jo znajo sosedje Avstrijci. »Skupaj sestavljamo 1,8 milijard prihodka v Sloveniji in to ni tako malo, da bi bili tako nepomembni.«