Obamova obsesija ima obraz Mao Zedonga

Peking – Ko je ameriški predsednik Barack Obama sklical 19. vrhunsko srečanje Apeca v Honoluluju, je že vedel, da bodo Havaji po koncu srečanja dobra odskočna deska za skok čez Tihi ocean, ki daje vedeti, da se vsaka pot na Zahod konča na Vzhodu. Natančneje – v Aziji.

Že jutri se bo napotil v Avstralijo, potem bo nadaljeval pot v Indonezijo. Ko je pred turnejo kar nekajkrat ponovil, da je »Amerika pacifiška sila in da bo to tudi ostala«, je bilo vsem jasno, da so te besede namenjene kitajskim ušesom. Medtem ko so funkcionarji Bele hiše pojasnjevali, da bo »preoblikovanje prihodnosti azijsko-pacifiškega območja postavljeno na gospodarske, politične in varnostne temelje«, pa je Obama med sestankom s kitajskim predsednikom Hu Jintaom v Honoluluju opisal, kakšna bo videti ameriška vrnitev v ta del sveta.

»Kar je dovolj, je dovolj,« je izjavil ameriški predsednik na tiskovni konferenci. »Odločno bomo vztrajali pri zahtevi, da se mora Kitajska vesti v skladu s pravili, ki veljajo za vse države. Ne bomo dopuščali tega, da bi se (Kitajci) okoriščali na račun ZDA.« Ko je dodal še to, da je čas, da začne Kitajska, čeprav se razglaša za državo v razvoju, delovati kot »odraslo« gospodarstvo, so postali v Pekingu zaskrbljeni tudi tisti najbolj hladnokrvni partijski svetovalci, ki v resnici še vedno nimajo pravega odgovora na najbolj preprosto vprašanje: »Je Kitajska bogata ali revna? Je že velika sila ali še ni dosegla te stopnje?«

Prva zahteva v zvezi z odraščanjem zadeva juan. Obama je kitajskemu predsedniku ponovil, da med Američani narašča nestrpnost zaradi prepočasne revalvacije kitajske valute in da zahtevajo konkretne rezultate. To pomeni, da se mora na Kitajskem vse podražiti – od delovne sile do izvoznih izdelkov. Lahko bi celo rekli, da Američani zahtevajo, da se v celoti razstavi kitajski razvojni model, ki temelji prav na cenenem denarju.

Hu Jintao je ostal trden v svojem mehkem stilu. Pravzaprav ni imel druge izbire, kot da Obami pove, da revalvacija juana sama po sebi ne bo ustvarila delovnih mest v Združenih državah. Sicer pa je imel tudi on nekaj pripomb v zvezi z ameriškim modelom velikega zadolževanja, na koncu pa je opozoril, da je treba najprej urediti stvari v lastni hiši, nato pa razumeti, da je vsem v prid kitajska cenenost. Seveda ni mogel povedati tega, da je na bankovcu za 100 juanov podoba Mao Zedonga in da to pravzaprav pomeni, da njegovo vrednost določa komunistična partija, ne pa svobodni trgi. Prav to pa je ključna točka nesporazumov med Kitajsko in Ameriko, pa tudi med Kitajsko in Evropsko unijo, ki se le malce drugače izraža, ko, povsem enako kot Obama, od azijske sile zahteva, naj se vede kot odraslo gospodarstvo.

Akrobatska kompozicija

Težko je reči, ali je kitajska denarna politika v tem trenutku za Hu Jintaa in komunistično partijo, ki jo vodi, izvir moči ali šibkosti, jasno pa je, zakaj Peking vztraja pri nadzoru nad valutnimi tokovi. Kitajska trdnost – predvsem gospodarska in družbena, nato pa tudi politična – spominja na akrobatsko ohranjanja ravnovesja stotih stolov, postavljenih tako, da se vsak od njih samo z eno nogo opira na rob sedeža spodnjega stola. Dovolj je ena sam napačna poteza, da vse skupaj sesuje.

Kaj bi šele bilo, če bi se zgodili dve napačni potezi? Statistični podatki, ki so jih zbrali oktobra, kažejo, da se je rast kitajskega izvoza oktobra zmanjšala na 15,9 odstotka – s 17,1, kolikor je znašala septembra. Ekonomisti trdijo, da je to posledica evropske krize in zmanjšanja naročil s stare celine. Podpredsednik Akademije družbenih ved Li Yang je v intervjuju za agencijo Xinhua pojasnil, da se mora Kitajska pripraviti na nekaj let upočasnjene gospodarske rasti, kar bo posledica globalnega zniževanja krivulje. Od treh glavnih dejavnikov bombastičnega vzpona bi morda morali bolj računati na naložbe in domačo porabo kakor na izvoz, prav to pa bo tudi razlog, da se bo letna stopnja rasti gibala med 8 in 8,5 odstotka. To je, je zagotovil Li Yang, dobra sprememba, saj zaznamuje konec faze industrializacije. Vendar bi v tem trenutku težko potrdili, da je to začetek tistega, kar bi Obama poimenoval »zrelo obdobje«.

Kitajska delovna sila se je – deloma pod vplivom počasne revalvacije juana, deloma pa zaradi zvišanja plač – že podražila za 22 odstotkov, med ekonomisti pa se že postavlja vprašanje, ali se bo začela manufaktura seliti s kitajskih tal. Edini zanesljivi odgovor za zdaj se glasi, da se proizvodne linije še nekaj časa ne bodo vrnile v države, ki so vanje vlagale svoja sredstva.

Kitajska ima 34 milijonov urbanih tovarniških delavcev, katerih plača je povprečno dva dolarja na uro. Preostalih 65 milijonov delavcev, ki prihajajo s podeželja in delajo brez osnovnih pogodb o delu, brez socialnega zavarovanja in pravice do prostih koncev tedna in dopusta, dobiva po 64 centov na uro. Zato je razlika med ceno dela tukaj in ceno dela v razvitih državah še vedno zelo velika. Prav zato je imel Hu Jintao prav, ko je Obami dejal, da se z revalvacijo juana ne bodo vrnila delovna mesta v ZDA.

Se bodo morda preselila v Indijo, Bagladeš ali Vietnam? Se bo tako izmaknil še en stol iz akrobatske kompozicije?

Ko bo Obama v Avstraliji napovedal odprtje stalnih vojaških oporišč, iz katerih bodo ameriški marinci nadzorovali Južnokitajsko morje, in ko bo nato v Indoneziji sedel za mizo z udeleženci vzhodnoazijskega vrhunskega srečanja, bo diplomacija tesno povezala vroče varnostne teme in gospodarsko prihodnost tega območja. Ceneni kitajski denar že dolgo ogroža prav tiste sosede velike Kitajske, ki ne le brez upa zmage na svetovnem trgu tekmujejo s kitajskim blagom, temveč imajo z azijsko silo še vedno nerešeno vprašanje meja. Zanje je vrnitev Amerike na Pacifik ne le dobra novica, temveč si na vso moč želijo nove Obamove poteze v smeri revalvacije juana.

V kolikšni meri bodo ZDA lahko izrinile ali nadomestile Kitajsko kot gospodarsko partnerico azijsko-pacifiškega območja, je še vprašanje. Bodo ZDA sposobne sprejeti vase vse tiste izdelke, ki jih zdaj iz Indonezije, Filipinov, Vietnama, Indije in drugih držav pošiljajo na kitajski trg? Če Obama na to vprašanje ne bo imel odgovora, potem se bo ameriška vrnitev nanašala bolj na varnost kot na trgovino, to pa bo kaj hitro povzročilo novo napetost, s katero ni mogoče ničesar rešiti. Je pa res, da bodo ponoči vsi v znoju sanjali o Mao Zedongu, tistemu z bankovca in tistemu, ki je Kitajcem zapustil željo po tem, da iz Kitajske naredijo najpomembnejšo državo na svetu.