V zadnjem letu smo tudi v tej rubriki že večkrat omenili, kako obveznice postajajo za vlagatelje ponovno zanimiva naložbena možnost. Vendar se na tej točki mogoče večkrat pozablja izpostaviti, koliko je ta naložbeni potencial dejansko zanimiv in za koga.

Obveznice so pravzaprav finančni instrument, v katerega večinoma vlagajo finančno dobro poučeni institucionalni vlagatelji, ki v okviru svojih naložbenih politik in ciljev iščejo nižjo nihajnost in sprejemajo zmernejše kapitalske donosne. Klasični primer takšnih vlagateljev so pokojninski skladi.

Manjši vlagatelji pa velikokrat ta naložbeni razred prezrejo. Zakaj? Razlogov je več, ključni je pričakovani in dejanski donos, ki je pri obveznicah v povprečju precej nižji od delniškega. Mali vlagatelj, ko pomisli na borzo, prej pomisli na pričakovani letni donos od pet do deset odstotkov kot na donos med enim in petimi odstotki.

Minulo leto je bilo za obveznice slabo

Tak, nižji donos, prej poveže z depozitnim donosom, čeprav so ti brez vezave nedosegljivi. Ne nazadnje, če se ta vlagatelj danes ozre nazaj v nedavno preteklost, ko so se obrestne mere zelo zvišale glede na nedavno negativno izhodišče in za sabo posledično izbrisale večletni donos obvezniških portfeljev, se zdi malemu vlagatelju privlačnost obveznic še manjša. Vendar je brez poznavanja zgodovine razlogov in delovanja obvezniških trgov osnovna interpretacija težko drugačna.

Obveznice so v preteklem letu doživele zgodovinsko znižanje vrednosti zaradi zgodovinsko hitrega dvigovanja obrestnih mer. To je obveznice znižalo z zgodovinsko rekordnih vrednosti, do katerih je (ponovno) prišlo zaradi preteklih zgodovinsko nizkih (tudi negativnih) obrestnih mer.

Z drugimi besedami, na obvezniških trgih smo v zadnjih desetih letih doživeli ekstremne premike, ki jih vsaj evropska monetarna unija še ni doživela, v ZDA pa so jih doživeli pred pol stoletja. Nekatere države poskušajo ta zgodovinski moment izkoristiti v prid malemu vlagatelju na način, da nove izdaje državnih obveznic ali menic primarno ponudijo malim vlagateljem, s čimer jim približajo redko možnost vlaganja v obveznice, in to v obdobju, ki je z vidika obrestnih mer časovno ugoden.

Čas za slovensko »državljansko« obveznico?

Če bi se malemu vlagatelju ta priložnost danes ponudila tudi v Sloveniji, bi se ta seveda najprej upravičeno vprašal, kolikšen donos lahko pričakuje in koliko lahko izgubi. Glede na donosnosti slovenskih obveznic bi, denimo, na novo izdana desetletna obveznica lahko nosila od 3,5- do štiriodstotno letno donosnost do dospetja.

Ob vse več indikatorjih, da je Evropska centralna banka najverjetneje končala zviševanje obrestnih mer, bi se vlagatelju danes ponudila možnost naložbe v državno obveznico, ki bi glede na finančne okoliščine po izdaji težko zdrsnila pod začetno vrednost, letna donosnost obveznice pa bi najverjetneje presegala prihodnjo povprečno letno inflacijo države ob upoštevanju, da se obveznica drži do dospetja. S tem bi bil lahko dosežen tudi realni donos, pri čemer davčni vidik tu ni upoštevan, vendar bi bilo utemeljeno, da bi bile naložbene možnosti v dolg lastne države za državljane davčno spodbujene.