Družbeno soglasje in fair play
Ali Žerdin v četrtletnem Pogledu o tem, da je bilo v Sloveniji pred 30 leti zadnjič vzpostavljeno najširše družbeno soglasje o strateških vprašanjih.
Odpri galerijo
Umazano tekmo, ki poteka po nejasnih pravilih, je težko spremljati že s tribun. FOTO: Tadej Regent/Delo
Tri desetletja bo minilo od časa, ko je bilo v Sloveniji zadnjič vzpostavljeno najširše družbeno soglasje o strateških vprašanjih. Družbeno soglasje je bilo sestavljeno iz treh točk: hočemo parlamentarno demokracijo. Hočemo neodvisno, samostojno državo. Hočemo tržno gospodarstvo. Stopnja soglasja glede samostojnosti države tudi danes ni vprašljiva. Parlamentarna demokracija sicer potrebuje nekaj korekcij, načeloma pa o parlamentarizmu ni dvomov. Kako je s tržno ekonomijo?
Socializem je – vsaj v teoriji – sistem, ki temelji na poudarjanju socialne pravičnosti, pozablja pa na tržno tekmo. V tranziciji so stvari postavljene na glavo. Pomembna je tekma vseh proti vsem, načelo pravičnosti pa je nepomembno. To pa je točka, na kateri široko družbeno soglasje danes ni več možno. Če želimo slediti imperativu višje produktivnosti, mora skupnost pri vprašanjih, povezanih s tržnim gospodarstvom, vzpostaviti novo družbeno soglasje.
Sama tekma ni razlog, da tranzicijo dojemamo kot nepravično. Tranzicijo kot nepravično dojemamo zaradi preohlapnih pravil, ker ta ne veljajo za vse enako, ker med tekmo delivci pravice včasih zamižijo, včasih pa prekršek vidijo tam, kjer ga ni. Kot nepravično jo dojemamo, ker na samem začetku večina niti ni vedela, da se je tekma že začela. Manjšina, ki je to vedela, je v izhodišču dobila pomembno prednost.
Umazano tekmo, ki poteka po nejasnih pravilih, je težko spremljati že s tribun. Še težje je v njej aktivno nastopati. Hkrati pa tekma postane lepa, če temelji na načelih fair playa. Okoli sistema tržne konkurence lahko novo družbeno soglasje zgradimo, če tržno tekmo povežemo z načelom fair playa.
Z uveljavitvijo načela poštene igre, fair playa, se ne odrekamo tekmi, tržni konkurenci. Gre za tekmo, ki ima zmagovalce in tudi poražence. Hkrati pa tekma teče po razumljivih, vnaprej določenih pravilih. Ne gre več za kaotično tekmo vseh proti vsem, ampak za tekmo, ki jo spremljajo in usmerjajo sodniki. Na začetku nihče nima prednosti. Fair play prepoveduje, da bi udeleženci tekme drug drugemu lomili noge. Prepoveduje igranje z roko, vlečenje za dres. Načelo fair playa dopušča, da so tisti, ki grobo kršijo pravila, kaznovani, celo izključeni iz posamezne tekme. Če opustimo nogometno metaforiko – delujoča pravna država je bistvena za vzpostavitev novega družbenega soglasja. Načelo vladavine prava je v družbi zdravega tekmovanja najboljša mogoča nadgradnja načela socialne pravičnosti.
Fair play pa ne pomeni le jasnih, za vse enakih pravil, nad uresničevanjem katerih bedijo učinkoviti, nepristranski delivci pravice. Fair play pomeni tudi to, da bodo tisti udeleženci tekme, ki na igrišču zaradi poškodb ali izčrpanosti obležijo, deležni ustrezne oskrbe.
Kaj prinaša fair play? Omogoča, da se ljudje svojega dela lotijo brez vnaprejšnjega dvoma, da se jim trud ne bo obrestoval. Fair play je jamstvo, da bo nagrajen tisti, ki bo boljši, ki bo naredil več. Hkrati pa je fair play jamstvo, da druga merila ne bodo pomembna. O katerih merilih govorim? Ne gre zgolj za pridobivanje poslov zaradi političnih zvez. Gre za vse posle, pri katerih ima določen ponudnik vnaprejšnjo prednost.
Fair play v sistem vrača zaupanje. Izključuje pojav, ki mu v nekem drugem jeziku rečemo »nadmudrivanje«. Besedo »nadmudrivanje« poznamo vsi, a je nismo nikdar ustrezno prevedli – kar je lahko dober znak. Fair play pomeni, da se bosta danih zavez držala tako delojemalec kot delodajalec. Pomeni, da bo delojemalec naredil, kar se je zavezal storiti. Morda še več.
In da bo delodajalec plačal, kar mora plačati. Morda še več.
Fair play pomeni, da v drugih sicer vidimo tekmece, hkrati pa drugi niso sovražniki.
Fair play v športu ne dopušča simuliranja, pretvarjanja, da je bil nad nekom narejen prekršek. Zaveza o fair playu bi zmanjšala neupravičeno odsotnost z delovnega mesta. A še zdaleč ne gre zgolj za to. Če pri nogometu zaupamo sojenju, ni razlogov za teatralne padce, dramatično valjanje po travi.
Če je tekma poštena, bodo vsi, ki sodelujejo, imeli motiv, da postanejo boljši, ker je vnaprej jasno, da je to edino merilo. Tekma, v kateri ni »nadmudrivanja«, grobih prekrškov, simuliranja ali uveljavljanja vnaprejšnje prednosti, je lepša. Vsem prinaša več blaginje. A to zahteva najširše soglasje.
Socializem je – vsaj v teoriji – sistem, ki temelji na poudarjanju socialne pravičnosti, pozablja pa na tržno tekmo. V tranziciji so stvari postavljene na glavo. Pomembna je tekma vseh proti vsem, načelo pravičnosti pa je nepomembno. To pa je točka, na kateri široko družbeno soglasje danes ni več možno. Če želimo slediti imperativu višje produktivnosti, mora skupnost pri vprašanjih, povezanih s tržnim gospodarstvom, vzpostaviti novo družbeno soglasje.
Sama tekma ni razlog, da tranzicijo dojemamo kot nepravično. Tranzicijo kot nepravično dojemamo zaradi preohlapnih pravil, ker ta ne veljajo za vse enako, ker med tekmo delivci pravice včasih zamižijo, včasih pa prekršek vidijo tam, kjer ga ni. Kot nepravično jo dojemamo, ker na samem začetku večina niti ni vedela, da se je tekma že začela. Manjšina, ki je to vedela, je v izhodišču dobila pomembno prednost.
Umazano tekmo, ki poteka po nejasnih pravilih, je težko spremljati že s tribun. Še težje je v njej aktivno nastopati. Hkrati pa tekma postane lepa, če temelji na načelih fair playa. Okoli sistema tržne konkurence lahko novo družbeno soglasje zgradimo, če tržno tekmo povežemo z načelom fair playa.
Z uveljavitvijo načela poštene igre, fair playa, se ne odrekamo tekmi, tržni konkurenci. Gre za tekmo, ki ima zmagovalce in tudi poražence. Hkrati pa tekma teče po razumljivih, vnaprej določenih pravilih. Ne gre več za kaotično tekmo vseh proti vsem, ampak za tekmo, ki jo spremljajo in usmerjajo sodniki. Na začetku nihče nima prednosti. Fair play prepoveduje, da bi udeleženci tekme drug drugemu lomili noge. Prepoveduje igranje z roko, vlečenje za dres. Načelo fair playa dopušča, da so tisti, ki grobo kršijo pravila, kaznovani, celo izključeni iz posamezne tekme. Če opustimo nogometno metaforiko – delujoča pravna država je bistvena za vzpostavitev novega družbenega soglasja. Načelo vladavine prava je v družbi zdravega tekmovanja najboljša mogoča nadgradnja načela socialne pravičnosti.
Fair play pa ne pomeni le jasnih, za vse enakih pravil, nad uresničevanjem katerih bedijo učinkoviti, nepristranski delivci pravice. Fair play pomeni tudi to, da bodo tisti udeleženci tekme, ki na igrišču zaradi poškodb ali izčrpanosti obležijo, deležni ustrezne oskrbe.
Kaj prinaša fair play? Omogoča, da se ljudje svojega dela lotijo brez vnaprejšnjega dvoma, da se jim trud ne bo obrestoval. Fair play je jamstvo, da bo nagrajen tisti, ki bo boljši, ki bo naredil več. Hkrati pa je fair play jamstvo, da druga merila ne bodo pomembna. O katerih merilih govorim? Ne gre zgolj za pridobivanje poslov zaradi političnih zvez. Gre za vse posle, pri katerih ima določen ponudnik vnaprejšnjo prednost.
Fair play v sistem vrača zaupanje. Izključuje pojav, ki mu v nekem drugem jeziku rečemo »nadmudrivanje«. Besedo »nadmudrivanje« poznamo vsi, a je nismo nikdar ustrezno prevedli – kar je lahko dober znak. Fair play pomeni, da se bosta danih zavez držala tako delojemalec kot delodajalec. Pomeni, da bo delojemalec naredil, kar se je zavezal storiti. Morda še več.
In da bo delodajalec plačal, kar mora plačati. Morda še več.
Fair play pomeni, da v drugih sicer vidimo tekmece, hkrati pa drugi niso sovražniki.
Fair play v športu ne dopušča simuliranja, pretvarjanja, da je bil nad nekom narejen prekršek. Zaveza o fair playu bi zmanjšala neupravičeno odsotnost z delovnega mesta. A še zdaleč ne gre zgolj za to. Če pri nogometu zaupamo sojenju, ni razlogov za teatralne padce, dramatično valjanje po travi.
Če je tekma poštena, bodo vsi, ki sodelujejo, imeli motiv, da postanejo boljši, ker je vnaprej jasno, da je to edino merilo. Tekma, v kateri ni »nadmudrivanja«, grobih prekrškov, simuliranja ali uveljavljanja vnaprejšnje prednosti, je lepša. Vsem prinaša več blaginje. A to zahteva najširše soglasje.
