Evropa ima dovolj (dragega) plina
Zaloge zemeljskega plina v EU in Veliki Britaniji so trenutno kar 241 teravatnih ur nad desetletnim sezonskim povprečjem in bodo s to stopnjo polnjenja dosegle največjo teoretično kapaciteto 1129 teravatnih ur še pred koncem polnilne sezone.
Sredi poletja misli že uhajajo v prihajajočo zimo, ki vsaj po cenah terminskih pogodb nakazuje bolj uravnotežen energetski trg, predvsem pa manj volatilen, saj so zaloge precej velike in zagotavljajo zalogo za premagovanje morebitnih nižjih temperatur ali drugih nepričakovanih dejavnikov. Če se ozremo nazaj, lahko rečemo, da je Evropa preteklo zimo preživela z nepričakovano lahkoto. Pri tem so pomagali zmerne temperature in nižji azijski apetiti po utekočinjenem zemeljskem plinu (LNG) ter tudi ohranitveni ukrepi brez primere. Ko so naposled cene energentom upadle pod ravni izpred vojne v Ukrajini, je zavladalo veliko olajšanje, ta občutek pa se je okrepil, ko so se pred kratkim evropski podzemni rezervoarji plina napolnili nad petletna povprečja.
Neposredni energetski položaj v Evropi je vsekakor veliko boljši, kot so se mnogi bali pred nekaj meseci. Vendar to ne skriva dejstva, da Evropa še vedno plačuje bistveno več za zemeljski plin kot pred letom 2021, ko se je Rusija začela vmešavati v evropske energetske trge z invazijo na Ukrajino. Cene plina na nizozemskem vozlišču TTF so v obdobju od 2017 do 2020 v povprečju znašale dobrih 16 evrov na megavatno uro, medtem ko danes pogodba za prvi prihodnjih mesec kotira pri dobrih 30 evrih ter se dvigne nad 50 evrov za dobavo januarja in februarja 2024. Produkt leta 2024 pa kotira pri 54 evrih za megavatno uro.
Skladišča kot strateška zaloga
Te povišane cene trg težko absorbira v kratkem času, ker so evropski potrošniki še vedno obremenjeni z visokimi stroški, ki so nastali ob sklepanju dolgoročnih pogodb v preteklem letu. Zemeljski plin, shranjen v skladiščih, pa je povezan tudi z ogromnim dolgom, kar pomeni več bolečine za potrošnike in breme za evropsko industrijsko produktivnost, dokler cene ne upadejo na dolgoročna povprečja in dokler trg ne absorbira dražjega plina iz skladišč. Obnovitev zalog s plinom LNG na vrhuncu lanskega leta je zadušila evropsko energetsko intenzivne sektorje in preoblikovala celino okoli paradigme drage energije z nizkim povpraševanjem. Evropska skladišča zemeljskega plina so v osnovi zasnovana za obvladovanje sezonskih nihanj v porabi in niso strateška zaloga za obvladovanje embarga ali nepričakovanih blokad. Skladiščenje plina v Evropi se precej razlikuje od strateških naftnih in plinskih rezerv ZDA in zalogovnikov nafte v drugih državah. Glede na zmogljivost skladišč in možnosti polnjenja ter praznjenja, obstaja omejitev, koliko lahko nivo zasedenosti v letošnji zimi izboljša zanesljivost preskrbe v prihodnji zimi. Dinamika skladišč se je v zadnjem letu spremenila in se vse bolj smatra kot strateška zaloga, kar ni bil njihov prvotni namen.
Zaloge plina v EU in Veliki Britaniji so v sredini julija znašale 938 travatnih ur, kar je bilo po letu 2020, ko so znašale 944 teravatnih ur, drugi najvišji nivo v zadnjem desetletju. Zaloge so trenutno kar 241 teravatnih ur nad desetletnim sezonskim povprečjem in bodo s to stopnjo polnjenja dosegle največjo teoretično kapaciteto 1129 teravatnih ur še pred koncem polnilne sezone. Da bi spodbudili večjo porabo na samem začetku zimske sezone, se terminske cene za oktober trgujejo z diskontom za več kot 11 evrov za megavatno uro glede na novembrske. Podobna slika je na drugi strani Atlantika v ZDA, kjer so bile sredi julija zaloge zemeljskega plina na najvišji ravni po letu 2020 in pred tem 2016.
Mnenje, izraženo v tem članku, je mnenja avtorja in ne odraža mnenja podjetja ali katerega koli posameznika v podjetju, v katerem je avtor zaposlen.
