Prenova fiskalnega pravila bo kar zalogaj za Slovenijo
Uveljavitev predlaganih sprememb fiskalnega pravila bo precejšen izziv za Slovenijo, saj je pri nas običajna precejšnja razlika med formalno ureditvijo in kasnejšo prakso srednjeročnega javnofinančnega načrtovanja. Ob tem pa so uradne projekcije praviloma optimistično prelagale nujno javnofinančno konsolidacijo na kasnejša leta, ugotavljajo v fiskalnem svetu. Za uvedbo učinkovitega srednjeročnega fiskalnega okvira bo po njihovem treba operativno in tehnično izboljšati procese načrtovanja, ključna pa bo tudi podpora nosilcev ekonomske politike.
Spomnimo, evropska komisija je novembra lani predstavila predlog za spremembe ekonomskega upravljanja v Uniji, ki naj bi zamenjale zdaj zamrznjeno in zastarelo fiskalno pravilo. Reforma pakta stabilnosti in rasti, ki je zdaj v javni razpravi po vsej Uniji – eden od dogodkov na to temo bo v prisotnosti visokih uradnikov Unije in slovenske vlade tudi ta četrtek na Brdu pri Kranju –, naj bi postavila preglednejši, enostavnejši in učinkovitejši okvir za gospodarsko upravljanje v EU.
Za razliko od zamrznjenega pravila, ki zapoveduje največ triodstotni proračunski primanjkljaj v posameznem letu, predlagani novi model postavlja v ospredje vzdržen javni dolg in vzdržno gospodarsko rast, in pri tem bolj poudarja srednjeročni vidik fiskalne politike, zastavljen na realističnih naložbenih, reformskih, makroekonomskih in javnofinančnih projekcijah posameznih držav članic.
In po predlogu evropske komisije naj bi prav analiza vzdržnosti javnega dolga dobila glavno vlogo pri določitvi poti fiskalnega prilagajanja, ugotavlja Aleš Delakorda iz fiskalnega sveta v simulaciji ob spremembah, ki jih predlaga evropska komisija. Projekcije pokažejo, da bi se lahko slovenski javni dolg dolgoročno, do leta 2037, znižal le, če bi bila v prehodnem štiriletnem obdobju (2024–2027) rast primarnih izdatkov nižja od predvidene rasti nominalnega bruto domačega proizvoda.
Če bi namreč želeli slovenski javni dolg dolgoročno znižati na 60 odstotkov BDP, bi morala povprečna letna rast primarnih izdatkov v prehodnem obdobju znašati nekaj manj kot štiri odstotke, ne pa 4,5 odstotka, kot predvideva osnovni scenarij, ugotavljajo v fiskalnem svetu. S takšno umiritvijo rasti izdatkov do 2027 bi bila zagotovljena tudi ustrezno nižja raven primanjkljaja v kasnejših desetih letih, do 2037 – delež javnega dolga v BDP pa bi bil ustrezno nižji za osem odstotnih točk, poudarja analiza fiskalnega sveta.
Ključni so rast BDP, obrestne mere in izhodišče
Na doseganje zaželene ravni javnega dolga bo sicer vplivalo nekaj ključnih dejavnikov, med njimi je na prvem mestu rast nominalnega BDP. Simulacije fiskalnega sveta kažejo, da že majhna, kratkoročna odstopanja rasti BDP pomenijo dokaj velike razlike pri projekcijah dolga na srednji rok. Če bi na primer rast nominalnega BDP v letih 2024 in 2025 zaostajala le za eno odstotno točko za projekcijami, bi javni dolg v 2027 znašal 71, v 2037 pa 80 odstotkov BDP (namesto 68 odstotkov iz izhodiščnega scenarija).
Velik vpliv imajo tudi obrestne mere. Če bi implicitna obrestna mera v prihodnjih petih letih (do leta 2028) namesto na tri porasla na štiri odstotke, bi se samo zaradi tega raven slovenskega javnega dolga do leta 2037 zvišala za osem odstotnih točk BDP.
Analiza ob tem posebej poudarja, da bo za določitev poti javnega dolga do leta 2037 zelo pomemben tudi izhodiščni položaj. Če bi bil primanjkljaj sektorja država v letih 2023 in 2024 v povprečju za pol odstotne točke nižji, kot je predvideno v zadnjem osnutku proračunskega načrta, bi to ob enakih, 4,5-odstotnih stopnjah rasti primarnih izdatkov in drugih uporabljenih predpostavkah, omogočilo padec deleža javnega dolga za dodatnih osem odstotnih točk BDP.
