Celia Ojeda Martinez: Če ne bo sprememb, bomo jedli meduze

Skupna evropska ribiška politika je te dni v postopku reforme, ki bo začrtala smer ribištva za deset let. Da bi v Bruslju dali prednost malim priobalnim ribičem, ki predstavljajo 80 odstotkov vseh, Greenpeace vodi kampanjo Podprimo morju prijazne ribiče.

V okviru kampanje je Greenpeace z ladjo Arctic Sunrise obiskal že polovico od devetih evropskih držav – v Sloveniji se je ustavil sredi aprila – in zbral približno 40.000 podpisov v podporo trajnostnemu ribolovu. O pomenu reforme smo se pogovarjali z vodjo Greenpeaceove kampanje Celio Ojeda Martinez.

Glavna napaka skupne ribiške politike je, da dopušča čezmerni ribolov.

Res je. Reforme skupne ribiške politike v zadnjih 20 letih so staleže številnih vrst rib pripeljale čez meje, do katerih so se ti še sposobni naravno obnavljati. V Atlantiku je čezmerno izlovljenih 40 odstotkov ribjih staležev, v Sredozemlju skoraj 90. To pomeni, da skupna ribiška politika, ki določa, kdo, kdaj in koliko lahko lovi, ne deluje.

Toda evropska komisija na svoji strani piše, da skupna ribiška politika pri določanju ribolovnih kvot upošteva znanstvena priporočila. Kako je potem mogoč čezmerni ribolov?

Eno so besede evropske komisije, čisto nekaj drugega pa je tisto, kar odobrijo posamezne države. Evropska komisija v predlogu reforme zahteva, da je pri določanju ribolovnih kvot treba upoštevati znanstvena priporočila. Nevladne organizacije na to že dlje časa opozarjamo, vendar se ni zgodilo nič. Zadnjih 20 let so bile ribolovne kvote postavljene nad znanstvenimi priporočili, in to ne zaradi evropske komisije, temveč zaradi vlad evropskih držav, ki niso upoštevale njenih odločitev.

Začetki industrijskega ribolova segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Kaj ga poganja, povpraševanje potrošnikov?

To gotovo ne. Ko smo se Španci leta 1986 pridružili Evropski uniji, je naša vlada od nje začela prejemati subvencije za razvoj ribolova, kar je dobro, slabo pa je bilo, ker jih ni pravilno porabila. Tudi večina drugih evropskih držav je z evropskim denarjem zgradila večja in zmogljivejša ribiška plovila, s katerimi so lahko ulovile več rib, dokler niso ugotovile, da v svojih vodah nimajo več česa uloviti. A to jih ni streznilo. Velike ribiške ladje so preselile drugam, v morja ob Afriki in na Pacifik. Glavno napako so torej naredile vlade evropskih držav, ki so mislile, da lahko nenehno povečujejo kapacitete ribolovnih flot, ne da bi to vplivalo na zdravje ribjih staležev. V Španiji in marsikje drugod so bile evropske subvencije tudi dober posel. Z njimi si lahko zgradil nova ribiška plovila, poravnal stroške za gorivo. Prav tako si dobil veliko denarja, če si za nekaj časa prekinil ribolov, in na koncu še subvencijo za razrez ribiških ladij.

Ali obstajajo izračuni ekonomskega bremena čezmernega ribolova?

Dokazano je, da se število zaposlenih v sektorju gospodarskega ribolova povečuje vzporedno z naraščanjem ribjega staleža. To pomeni tudi, da večja ribiška plovila ne ustvarjajo več delovnih mest, temveč manj. Prav tako se z njimi izgublja denar, saj se velik del subvencij porablja za povečanje velikosti in moči ribiške flote, namesto za ohranjanje okolja.

Greenpeace in druge nevladne okoljske organizacije si prizadevate za prepoved ribolova globokomorskih vrst s pridnenimi vlečnimi mrežami (plovilo jih vleče za seboj po dnu), ki je najbolj škodljiva ribolovna metoda. Kako razširjena je?

Govorim lahko le za Španijo, kjer to metodo uporablja približno deset odstotkov vseh ribičev. A čeprav je ribičev, ki lovijo tako, malo, imajo – zaradi denarja, ki so ga pridobili s subvencijami – po svojih lobistih velik vpliv v španski vladi in evropskih institucijah. Ti organizirajo poslovna kosila, večerje in delavnice, imajo dostop do članov evropske komisije in parlamenta, nevladne organizacije in mali priobalni ribiči, ki uporabljajo trajnostne tehnike in metode ribolova, pa tega nimajo. Nihče ne ve, da sploh obstajajo, čeprav sestavljajo večino ribiškega sektorja v Evropski uniji. Politiki morajo spremeniti svoja stališča in začeti podpirati večino, da bomo imeli ribe in ribiče za prihodnost.

Pri Greenpeaceu zahtevamo tudi zmanjšanje števila ribiških plovil, in sicer najprej največjih, saj jih je glede na število rib v morju preveč. Zavzemamo se tudi za večjo podporo trajnostnemu ribolovu in ribičem, znanstvenim raziskavam in vzpostavitvi mreže morskih rezervatov, za kar si prizadeva tudi Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo.

Pričakujete, da bodo evropski odločevalci pri reformi upoštevali najpomembnejše zahteve nevladnih organizacij in znanstvenikov?

Močno upam. Rezultati glasovanja v evropskem parlamentu so bili izjemni, saj so številni poslanci glasovali za popolno prepoved zavržkov, ribolova s pridnenimi vlečnimi mrežami in za obnovitev ribjih staležev na zdravo raven do leta 2015. Težava pa je, ker se morajo z njihovimi odločitvami strinjati še resorni ministri posameznih držav. Med njimi pa so takšni, ki nočejo sprememb, zlasti italijanski, španski in francoski.

Kakšne bi bile posledice, če v reformo ne bi vključili bistvenih zahtev za bolj trajnostno ribištvo?

Če ne bo sprememb, bomo čez deset let jedli meduze. Ogrožen bo obstoj manjših ribičev, povečali se bosta brezposelnost in revščina v priobalnem pasu. Da se to ne bi zgodilo, potrebujemo podporo majhnih držav, kot je Slovenija.

Ljudje se še vedno malo zavedajo in zanimajo za to, od kod prihajajo ribe in morski sadeži, ki jih uživajo.

Imate prav. Še vedno večina ljudi misli, da je morje tako veliko, da ga lahko onesnažujemo, kolikor nam je drago, in nalovimo, kolikor rib hočemo. Ker ne vidimo, kaj se dogaja pod njegovo gladino, je ljudi zelo težko prepričati, da v trgovini ali restavraciji vprašajo, od kod je riba, oziroma zahtevajo takšno, ki je bila ulovljena trajnostno. Pri Greenpeaceu ne pravimo, da ribe nehajte jesti, ampak da začnite jesti trajnostno ulovljene.

Kako lahko ugotovimo, katere ribe so bile ulovljene trajnostno?

Tako, da vprašamo. Ni veliko trgov, kjer imajo v prodajalnah navedeno, kako in kje so bile ulovljene ribe. Dober zgled je Velika Britanija.

Kolikšen vpliv je doslej imela kampanja Podprimo morju prijazne ribiče?

Mislim, da velik, saj sodelujemo s trajnostnimi ribiči v več kot 15 državah. Pomagamo jim, da svoje zgodbe povedo medijem, ljudem in politikom, in to je nekaj velikega, saj ljudje doslej niso o njih tako rekoč nič vedeli. Zdaj vedo.