Tiskane izdaje
Proizvajalci stavbnega pohištva v sledenju ciljem, ki jih narekuje sodobna in trajnostno naravnana gradnja, na trg pošiljajo vedno bolj energijsko učinkovita okna. S tem seveda ni nič narobe, če hkrati ne zanemarimo drugih vlog, ki jih okna igrajo v našem življenju. Energijska varčnost je v zadnjem času res v ospredju, a to še ni razlog, da bi v želji po čim boljši energijski bilanci vgrajevali premajhna okna, na primer, ki ne morejo opravljati dveh osnovnih funkcij, to je zagotavljanje zadostne količine naravne svetlobe in omogočanje stika z okolico, kar močno vpliva na bivalno udobje. Okenskih površin zato nikakor ni smiselno zmanjševati na minimum, saj bomo s tem zmanjšali tudi pasivne toplotne dobitke, predvsem pa poslabšali naravno osvetljenost.
Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj zato vsebuje varovalko, ki postavlja spodnjo mejo naravne osvetljenosti: neposredna osvetlitev je dosežena, če skupna površina obdelanih zidarskih odprtin (pri tem se upošteva samo tisti del odprtine, ki je več kot pol metra nad gotovim podom), namenjenih osvetlitvi, dosega najmanj 20 odstotkov neto tlorisne površine teh delov stanovanja. Zgornja meja velikosti okenskih površin (ali razmerje med površino prozornih in neprozornih delov) ni predpisana, posredno pa jo je mogoče za vsak konkreten primer določiti na podlagi izbranih toplotnih lastnosti oken s kontrolo povprečne toplotne prehodnosti ovoja oziroma toplotnih lastnosti celotne stavbe, pojasnjuje Miha Tomšič z Gradbenega inštituta ZRMK.
Kakšne smernice pri gradnji zapoveduje pravilnik o učinkoviti rabi energije, si lahko preberete v zadnji tiskani izdaji priloge Deloindom ali na www.deloindom.si.
