Tiskane izdaje
Kot je na nedavnem predavanju v ciklu Out of the box na Univerzi v Mariboru povedal profesor dr. Gregor Radonjič z Ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru, nas je tehnološki razvoj od industrijske revolucije usmeril v fascinacijo nad tehnološkimi lastnostmi izdelkov, okoljski vidiki pa postajajo pomembnejši šele v zadnjem času.
»Kateri kriteriji so ključni, da lahko izdelek ocenimo kot okoljsko primernejši ali manj primeren? Na kaj se lahko opremo? Seveda je to znanost, vendar ima to vprašanje širše družbene vidike,« opozarja Radonjič in navaja nekatere primere.
»Danes se nam zdi nepojmljivo, da bi si dali v hišo vgraditi svinčene cevi, za Rimljane pa je bil to velik tehnološki dosežek. Ki pa je imel svojo ceno; analize okostij v grobiščih so pokazale, da so se ljudje z uporabo cevi iz cinka in izdelkov iz njega vse do srednjega veka vedno bolj zastrupljali s to težko kovino. Toda kljub temu smo šele leta 2001 nehali uporabljati osvinčeni bencin.«
Spoznanja pridejo z zamudo
Znanost, opozarja Radonjič, pogosto z veliko zamudo prinaša spoznanja o vplivih izdelkov na okolje, hkrati pa z razvojem neprestano nastajajo neskončne množice novih izdelkov in z njimi tudi nova tveganja.
»Kljub razvoju znanosti se spoznanje o škodljivosti neke snovi poraja zelo dolgo. Svinec so celo propagirali kot zdrav za ljudi in okolje. Šele v 50. letih so znanstveniki začeli opozarjati, da je neka snov ali izdelek lahko škodljiva za okolje. Ob znaku za radioaktivnost nas danes zmrazi. Vendar je odkritje radioaktivnosti velik znanstveni dosežek in tudi tu so se našli ljudje, ki so zaznali podjetniško priložnost. Pred drugo svetovno vojno so bili v Nemčiji v prosti prodaji zobna krema z radioaktivnimi snovmi pa ustne vodice, toniki za lajšanje črevesnih težav in podobno. Danes je to seveda nekaj nepojmljivega,« pravi predstojnik katedre za tehnologijo in podjetniško varstvo okolja na ekonomsko-poslovni fakulteti.
Seveda je še veliko primerov uporabe izdelkov, ki so se na koncu izkazali za škodljive, na primer kokainske kapljice za otroke, pripravki na osnovi heroina in opija ...
Morda najbolj izpostavljen primer je zloglasni insekticid DDT (Dikloro-Difenil-Trikloroetan), za katerega odkritje delovanja je Paul Hermann Müller leta 1948 dobil celo Nobelovo nagrado za medicino. DDT je zelo učinkovit pri zatiranju insektov, na primer v boju proti malariji, a šele po desetletju množične uporabe se je pokazalo, da je zelo škodljiv za zdravje ljudi in okolje. Po drugi svetovni vojni so ga množično uporabljali, tudi za zatiranje insektov v zasebnih domovih. Reklamirali so ga celo s slogani, kot »DDT je dober zame« in »Varujte svoje otroke z DDT«.
»Postavlja se vprašanje, s kakšnimi objektivnimi argumenti nas zalaga znanost. So opisani primeri zgolj vprašanje preteklosti? Žal ni tako,« opozarja Radonjič. Kot primer navaja plastenke za hranjenje novorojenčkov iz polikarbonata. »V prodaji so vse od 50. let. Polikarbonat se sintetizira iz monomera bisfenol A. Ta ostaja v materialu in se izloča v vsebino plastenke. Danes vemo, da bisfenol A povzroča številne težave, povezujejo ga z rakavimi obolenji, debelostjo, hormonskimi disfunkcijami in drugimi. Opozorila so se začela že pred desetletji, a šele leta 2010 je Kanada kot prva država prepovedala prodajo, trženje in uvoz tovrstnih izdelkov. Leta 2011 ji je s prepovedjo sledila EU, lani pa so ga prepovedali tudi v ZDA. Torej so bila potrebna desetletja, da se je neko spoznanje spremenilo v prepoved. Vendar so izdelki iz te snovi še vedno okoli nas. Isti material se uporablja na primer v avtomobilski industriji, za proizvodnjo zgoščenk, sijalk, varnostnih čelad ... Govorimo torej o okolju primernejši in ali manj primerni uporabi neke snovi ali izdelka.«
Vsak dan pa na trg prihajajo novi izdelki z novimi tveganji, ki jih znanosti še ni uspelo dokončno ovrednotiti: genski inženiring, nanotehnologija, sevanja mobilnih omrežij in druga.
Pomemben tudi vpliv
V resnici pa sekanje lesa povzroča veliko uničenje ekosistemov in biotske pestrosti, saj v svetu poteka velika ilegalna trgovina z lesom, ki je globalni problem. Leta 2011 je Greenpeace kritiziral proizvajalca igrač Mattela zaradi uporabe ilegalno posekanega lesa iz Indonezije in podjetje je pod pritiskom popustilo, podobno se je zgodilo Legu. Poleg tega se je pri pridobivanju celuloze desetletja za odstranjevanje lignina uporabljal okolju škodljivi klor, tako da je papirna industrija velika onesnaževalka okolja.
Gledati moramo celostno
»Stvari niso takšne, kot se nam zdijo, saj vidimo le vrh ledene gore, večine problemov pa se ne zavedamo. Če gledamo bolj trajnostno, lahko vključimo še druge vidike proizvodnje, kot so na primer človeka nevredne delovne razmere (primer kitajskih kooperantov znanih proizvajalcev elektronske opreme, sužnjelastniške razmere v afriških rudnikih). Očitno je, da moramo proizvode gledati bolj celovito. V uporabo prihaja koncept življenjskega kroga izdelka, od pridobivanja surovine do konca uporabe. To je zapletena metodologija LCA (life cycle assessment – analiza življenjskega cikla), s katero dobimo celovitejši vpogled,« pravi profesor.
Če uporabimo takšen širok pogled, ugotovimo, da do okolja prijaznih izdelkov ni, saj ima vsak kakšen vpliv na okolje. »Imamo pa prijaznejše izdelke, tiste, pri katerih je bila dosežena neka raven razvoja, ki pa se vedno lahko še izboljša,« pravi Radonjič in opozarja na številne trike, ki jih pri oglaševanju uporabljajo mnoga podjetja, ko navajajo oznake bio, eko in podobne brez kakršne koli dejanske podpore v podatkih in analizah.
