Gori? Koliko boste plačali za vodo? Premalo

Znanost je 99-odstotno enotna. Planet se segreva, podnebna spremenljivost pa se zato povečuje. To pomeni zlasti hitrejši vodni krog, hitrejše izhlapevanje vode, zato več vode v ozračju, močnejše nevihte, ki prinesejo poplave, na drugi strani pa dolgotrajnejše suše. Vseh deset najtoplejših let od začetka merjenja je bilo v tem stoletju. Znanstveniki oziroma Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC), ki pregleda na tisoče znanstvenih objav, opozarjajo, da lahko podnebne spremembe zmanjšajo pridelavo hrane, kar bi gotovo pripeljalo do mednarodnih konfliktov. Tudi to je posledica razpoložljivosti in delovanja voda.

Opozorila so vsekakor vzrok za vznemirjenje. Pravi vzrok za zgroženost pa je dejstvo, da znanstveniki na posledice podnebnih sprememb opozarjajo že skoraj 20 let, svetovne emisije toplogrednih plinov pa še vedno rastejo. Vse podnebne konference v okviru Združenih narodov so igra politike in gospodarskih interesov, vse do zdaj so bile zato razočaranje. Poročilo IPCC je sicer podlaga za svetovni dogovor, ki mora biti sprejet decembra prihodnje leto v Parizu, uveljavljen pa šele leta 2020. Evropska unija, ki v mednarodni politiki pomeni čedalje manj, je medtem ugotovila, da strašljive napovedi ne učinkujejo, temveč sprožajo razprave, kdo je za segrevanje planeta bolj kriv in kdo mora plačati več, rezultatov pa ne prinesejo. Zato poudarja priložnosti, ki jih resnično ni malo, najbolj v varčni porabi vseh virov, od surovin za proizvodnjo do energije. Le tako lahko Evropa sploh preživi v mednarodni konkurenci.

Še iz ZDA je po poročilu IPCC prišlo sporočilo, da so opozorila znanstvenikov resna in da se je treba odzvati. Vendar je to vsaj ob zadnjih dogovorih v povezavi s krizo v Ukrajini malce prazno. ZDA so si z »dogovori o zmanjšanju odvisnosti Evrope od ruskega plina« odprle nov trg za presežke plina iz skrilavcev. Tistega plina, katerega pridobivanje je največji znan porabnik vode, da o onesnaževanju vode in zraka ne govorimo. Tiho pa ni bil eden od vodilnih Exxona, ko so hoteli vrtati preblizu njegove hiše. V pritožbi je navedel enake argumente proti, kot jih navajajo tisti, ki so za Exxon »zaviralci razvoja ameriškega gospodarstva«. Z novim evropskim trgom bodo ameriške naftne družbe dobile še večjo moč, to pa pomeni tudi težave pri ameriških zavezah za boj s podnebnimi spremembami. In če ne bo ameriških zavez, ne bo niti kitajskih in sploh ne ruskih.

Slovenija ob tem govori z enotnim evropskim glasom, pravzaprav mrmra napev, ker niti ne pozna dobro besedila. Gre za denar in dobičke, Sloveniji pa gre ta hip najbolje od rok najemanje novih posojil in ožemanje prebivalstva. Za sprotno preživetje, ne za strateško, trdno določeno pot v svetlejšo prihodnost. Lepa je ta država, a še malo, pa se bo prodajala po likvidacijski vrednosti, ker dodana vrednost ne bo presegla obrestnih mer za posojila. Vizija in taktika sta torej nujni.