Tiskane izdaje
Ljubljana – Markus Reiterer je prvega julija uradno nastopil položaj generalnega sekretarja Alpske konvencije, mednarodnega sporazuma med osmimi alpskimi državami in Evropsko unijo, katerega cilj je spodbujanje varovanja Alp in njihovega trajnostnega razvoja.
Alpska konvencija je prva zavezujoča mednarodna pogodba za varstvo gorske regije. Pobuda zanjo je prišla iz civilnodružbenih organizacij, med katerimi je bila tudi Cipra. Avstrija, Nemčija, Italija, Francija, Švica, Liechtenstein, Monako, Slovenija ter Evropska unija so konvencijo podpisali leta 1992, veljati je začela tri leta pozneje.
Petinštiridesetletni avstrijski pravnik in diplomat je imel pomembno vlogo pri oblikovanju Stalnega sekretariata in procesa preverjanja Alpske konvencije. V Bolzanu in izmenično Innsbrucku bo uradoval prihodnjih šest let. Prejšnji petek je Reiterer prišel na prvi uradni obisk v Slovenijo. Sestal se je z ministrom za infrastrukturo in prostor Samom Omerzelom, ki je pristojni minister za Alpsko konvencijo pri nas, ter z različnimi deležniki (predstavniki Planinske zveze Slovenije, Cipre, Triglavskega narodnega parka in Slovenskega planinskega muzeja), ki bi Alpsko konvencijo lahko bolj približali javnosti. Slovenija je njena zelo pomembna in konstruktivna članica, nam je zaupal Reiterer.
Nam lahko na kratko predstavite Alpsko konvencijo?
Pred 20 leti so se alpske države zavedle, da bodo morale sodelovati, če bodo hotele ohraniti alpsko regijo za prihodnje generacije, hkrati pa obdržati zdravo gospodarstvo. Poglejte samo promet; če se po velikih prometnicah peljete s severa proti jugu Evrope ali nasprotno, boste najverjetneje prečkali Alpe, kar ima številne posledice – za okolje, ljudi, ki živijo ob cestah in drugo. Promet je že od začetka eno glavnih področij sodelovanja pogodbenic Alpske konvencije.
Alpska konvencija je neke vrste škatla z orodji za trajnostni razvoj v Alpah. Katera so ta orodja?
Arhitekturo Alpske konvencije sestavlja več ravni. Najsplošnejša je okvirna konvencija, ki vsebuje splošne ukrepe za uveljavljanje trajnostnega razvoja na območju Alp. Drugo raven predstavljajo protokoli, ki vsebujejo posebne ukrepe za udejanjanje načel za specifična področja: turizem, promet, energija, varstvo tal, gorski gozd, hribovsko kmetijstvo ... Protokole, ki so mednarodnopravni zavezujoči instrumenti, morajo spoštovati vse države, ki so jih ratificirale. Slovenija je ratificirala vseh osem protokolov, nekatere druge pogodbenice še ne. Tretja raven so zakonske določbe, ki jih je cela vrsta. V protokolu o prometu je tako določba, ki prepoveduje gradnjo novih viaduktov v Alpah.
Po drugi strani protokoli vsebujejo veliko mehkejših instrumentov sodelovanja, na primer koordinacijo šolskih počitnic v regiji. Protokol o turizmu pa vsebuje idejo oblikovanja in trženja turističnih blagovnih znamk. Dober primer je zveza Gorskih vasi (Bergsteigerdörfer), ki so jo zasnovali v Avstriji, zdaj pa bo to prakso uveljavila tudi Italija. Malim, različnim vasem je skupen trajnostni turizem. V njih ne boste našli gigantskih smučarskih središč in hotelov, ampak infrastrukturo in storitve, ki se zlivajo s pokrajino. S tem se odpira možnost za razvoj znotraj sicer oddaljene regije. Slovenske skupnosti pozivam, da se pridružijo tej pobudi.
Ali ima Alpska konvencija mehanizme, ki obvezujejo države, da spoštujejo določbe iz protokolov, in sankcije, če tega ne izpolnjujejo?
Protokoli so mednarodnopravno zavezujoči, toda vsi vemo, da mednarodno pravo države ne more spraviti za rešetke. Zato smo vzpostavili postopke skladnosti, s katerimi poskušamo predvsem preprečiti nastanek takšnih težav. Države morajo poročati o uresničevanju določb iz protokolov, skupina strokovnjakov pa pregleduje njihova poročila, identificira pomanjkljivosti in poskuša najti rešitve. Postopek je razmeroma zapleten.
Od kod običajno prihajajo pobude za trajnostne projekte na alpskih območjih?
Politična in ustavna ureditev držav sta zelo različni. Švica ima na primer močno neposredno demokracijo in vlogo kantonov, Francija pa centralistični pristop. To pomeni, da je treba imeti različne pristope za različne ureditve. Nato so tu še geografske razlike znotraj območja, ki ga pokriva Alpska konvencija. Vzhodni, avstrijski del Alp je bolj hribovit, okoli Chamonixa ali narodnega parka Gran Paradiso pa so gore mogočne. Pokrajina prebivalcem ponuja različne izzive. Gorsko kmetijstvo v kantonu Valais je drugačno od tistega v alpskih predelih Slovenije. Prav zato potrebujemo nabor načel in ciljev, ki jih lahko čim bolje prenesemo z enega na drugo območje.
Nekatere projekte je lažje uresničiti skupaj, o čemer govori omenjena pobuda Gorskih vasi v Avstriji. Če živite na območju s trajnostnim turizmom, se mu poskušajte pridružiti in kaj odnesti od njega, saj njegove pobude privlačijo vse več ozaveščenih potrošnikov. Trajnostni turizem na gorska območja privablja ljudi, hkrati pa pomaga ohranjati tradicijo alpskih krajev in tamkaj živečega prebivalstva.
Ali v okviru Alpske konvencije tudi finančno podpirate trajnostne pobude v Alpah?
Finančna podpora za široko paleto pobud prihaja iz različnih proračunov. Deloma jih lahko financiramo mi, veliko močnejšo oporo pa ponuja program Alpine Space, ki je finančni mehanizem pogodbenic Alpske konvencije in EU. Ta je pomemben zlasti v recesiji, saj države opominja, da v prizadevanjih za zagon gospodarstva ne smejo pozabiti na družbene in okoljske kriterije.
Kakšne sinergične učinke imajo trajnostni projekti?
Ljudje na splošno zapuščajo podeželje in se priseljujejo v velika mesta, kjer so službe. Nekatere alpske gorske vasi izumirajo, ker nimajo ali ne vidijo gospodarskih priložnosti. Ena ključnih nalog tega demografskega izziva je, kako pritegniti poslovne pobude v odmaknjene kraje. V obdobju tržnega gospodarstva morate biti privlačni, kar ni vedno lahko. Če vam to uspe, ustvarite delovna mesta za lokalne prebivalce in jih s tem obdržite na podeželju.
Kako poteka prenos dobrih praks med državami?
Veliko je mreženja, Alpska konvencija je dober okvir zanj. Ogromno se lahko naučite drug od drugega. Pred kratkim smo izdali četrto poročilo o stanju Alp, ki obravnava trajnostni turizem, v njem so navedene tudi najboljše trajnostne prakse s tega področja. V Južni Tirolski deluje sijajna pobuda Südtirol Rad, v okviru katere so razvili holistični koncept najema koles. Z enim kolesom lahko prevozite celotno Južno Tirolsko, pri čemer lahko uporabljate tudi javna prevozna sredstva. Ta pobuda je dala močan zagon lokalnemu gospodarstvu.
Kateri so glavni cilji in prednostne naloge italijanskega predsedovanja Alpski konvenciji?
Italijansko predsedstvo ima zelo ambiciozen program, v katerega je vključilo vse svoje regije. Ena od velikih tem je makroregionalna strategija za alpsko območje, katere cilj je oblikovanje ambicioznih ciljev trajnostnega razvoja. Velja prepričanje, da bi makroregija oziroma območje, ki obsega ozemlja različnih držav ali regij, ki so med seboj povezane z eno ali več skupnih značilnosti ali izzivov, zagotovila večjo učinkovitost finančnih instrumentov, ki so že dejavni na območju kandidatk.
Alpe še zdaleč niso enotno območje. Čeprav ni več vidnih meja, je še veliko nevidnih. Ne le med državami, ampak tudi med regijami, lokalnimi skupnostmi. Kako jih Alpska konvencija poskuša preseči?
Stalni sekretariat vsako leto organizira fotografski natečaj za izbiro fotografij za koledar Alpske konvencije. Pred kratkim smo objavili razpis za natečaj na temo Prečkanje in premikanje meja: Alpe skozi oči njenih prebivalcev. Zavedamo se, da je v Alpah veliko vidnih in nevidnih, vodoravnih in navpičnih meja. Včasih so meje tudi v načinu razmišljanja. Če jih bomo prečkali in premaknili, se lahko veliko naučimo drug od drugega in izboljšamo življenje. To je najpomembnejše.
