Pričakovano, podnebje politike še ne skrbi

Ljubljana – Evropska unija uradno pozdravlja napredek v mednarodnem ukrepanju proti podnebnim spremembam, dosežen v Varšavi, veliko evropskih poslancev in zlasti okoljevarstvenih organizacij pa v sklepnih poročilih omenja klavrn neuspeh.

»Evropska unija pozdravlja rezultat podnebne konference Združenih narodov v Varšavi kot korak naprej v mednarodnem boju proti podnebnim spremembam,« je uradno stališče Bruslja. Države so se strinjale z roki, do katerih bodo dale na mizo svoje zaveze za zmanjšanje ali omejitev emisij toplogrednih plinov, da bo nov svetovni sporazum sklenjen leta 2015. Connie Hedegaard, komisarka za podnebno ukrepanje, je tako dejala, da je Varšava pokazala, kako zahtevna bo pot do ambicioznega rezultata v Parizu leta 2015. »Ampak zadnje ure konference dajejo tudi žarek upanja in kažejo, da se lahko premaknemo naprej. EU je hotela moder dogovor, kako naprej, to pa je zdaj dogovorjeno. Naporom za zmanjšanje emisij se morajo pridružiti vse države, vse so tudi odšle domov z domačo nalogo. Predloge prihodnjih zavez morajo dostaviti v prvi četrtini leta 2015, pot se je torej začela,« je dejala Hedegaardova.

Podnebno financiranje

Evropska unija in njene članice so največje donatorice razvojnega denarja za države v razvoju. Lani so tako dale 5,5 milijarde evrov, letos bodo še približno toliko, za prihodnje leto pa so napovedale najmanj toliko pomoči. To je precej več kot polovica denarja v skladu za prilagajanje, ki so ga zahtevale države v razvoju. V Varšavi so prišli tudi precej bliže uveljavitvi Zelenega podnebnega sklada. Skupaj bi morala pomoč na leto do leta 2020 doseči sto milijard dolarjev.

Okoljevarstvene organizacije tudi pri tem »uspehu« niso zadovoljne. Tako ugotavljajo, da je nov dogovor omajal zaveze iz Dohe, kjer so razvite države obljubile sto milijard dolarjev na leto. Letos bodo države v razvoju za podnebno pomoč dobile le med 7,6 in 16,3 milijarde dolarjev.

Na konferenci so se dogovorili za uvedbo mehanizma, ki bi promoviral dobre rešitve za odpravo škode in poškodb, ki jih povzročijo podnebne spremembe v državah v razvoju. Predstavniki držav so poleg tega dopolnili pravila in ukrepe za zmanjšanje sekanja gozdov v državah v razvoju. Prizadevali si bodo tudi za izboljšanje transparentnosti podatkov o emisijah v teh državah.

Poslanci: Klavrno

Konference se je kot članica uradne delegacije evropskega parlamenta udeležila tudi Romana Jordan, ki je izkupiček pogajanj označila kot klavrn: »Koliko ljudi bo moralo še umreti in koliko ljudi bo narava še ukleščila v svoje grozljivo močne in mogočne sile, da se bo politikom uspelo resno dogovoriti, kaj morajo narediti in kako si bodo odgovornosti države razdelile med seboj?« »Največji uspeh pogajanj v Varšavi je dogovor, ki bo preprečil hitro krčenje gozdov in spodbudil pogozdovanje. Gre za sodelovanje med razvitimi državami, ki tistim v razvoju finančno pomagajo pri ohranjanju gozdov. Drugje pa je izkupiček bolj klavrn. Kljub temu da so pogajalci podaljšali pogajanja za en dan, njihov dogovor ne vliva veliko zaupanja, da bo čez dve leti dosežen sporazum, ki bo resnično omejil segrevanje zemeljskega ozračja do največ dve stopinji Celzija. Razvite države so se zavezale k finančni pomoči državam v razvoju, v zameno pa dobile njihovo privolitev, da smo za omejevanje izpustov odgovorni vsi, ne le razviti svet. Dogovori so načelni, glede njihove izvedbe tako rekoč ni bilo napredka,« pravi Jordanova, ki kljub vsemu vidi kanček upanja za naprej.

Gre tudi drugače

Umanotera je v evropskem projektu Slovenija znižuje CO₂ poiskala in predstavila 40 dobrih praks, ki dokazujejo, da imamo v Sloveniji realne možnosti za prehod v nizkoogljično družbo in krožno gospodarstvo. »A da bi te prakse učinkovito namnožili, potrebujemo družbeno soglasje o razvojni viziji ter strategijo prehoda, ki bo skladna z naravnimi in družbenimi danostmi Slovenije. Da bi izkoristili številne gospodarske priložnosti, prihranke in sinergijske učinke podnebnih ukrepov, bi morala vlada njihovo načrtovanje in koordinacijo pomakniti izrazito višje v svoji hierarhiji,« pravijo v Umanoteri.

Med dobre prakse so uvrstili gradnjo nizkoenergijskih in pasivnih hiš podjetja Eko produkt, obnovo bolnišnice Sežana in soseske Planina v Kranju, gradnjo vetrnic pa tudi primer mesta Heerlen, kjer za ogrevanje in hlajenje uporabljajo rudniško vodo. V prometu se primerno usmerjajo ljubljanski redarji na kolesih, občina Ljutomer, zgled pa je tudi prometna ureditev v Gradcu. Vredna posnemanja je gradnja lesenega pasivnega vrtca v Preddvoru in inovativni proizvodno-predelovalni obrati lesa pa ekološki kmetiji Černelič in Kastelic ter ekološko-socialna kmetija Korenika. Za ohranjanje podeželja so koristne tudi rastlinske čistilne naprave, za nujno spremembo potrošniških navad so vodila model zelenega razvoja občine Šentrupert, program industrijske simbioze, ko ena tovarna za proizvodni material uporablja odpadke druge tovarne, in zadruga Jarina. Za prilagajanje na podnebne spremembe ni veliko celostnih dobrih praks, zato pa štejejo vse protipoplavne ureditve.

Svet se spreminja

Mehiška borza je oblikovala prvo platformo za trgovanje z emisijami. To je še prostovoljna pobuda, saj lahko onesnaževalci zmanjšajo svoje emisije z nakupom certifikatov. Platforma MEXICO2 si prizadeva tudi za priložnosti za investitorje, ki bi hoteli vlagati v okoljske projekte za zmanjšanje emisij, denimo pogozdovanje ali javni promet. Prvo leto naj bi s platformo lastnika zamenjalo milijon certifikatov za tono ogljikovega dioksida, drugo leto pa naj bi se ta količina podvojila. Mehika prihodnje leto namreč uvaja ogljični davek.

Aktivisti po svetu čedalje pogosteje opozarjajo, da je odvisnost od fosilnih goriv povsem nepotrebna, kljub temu pa se človeštvo zaradi njih zapleta v vojne in uničuje okolje. Od tega ima peščica bilijone evrov dobička, vsi drugi pa le škodo. Od poskusov Nikole Tesle je namreč jasno, da obstajajo viri energije, ki so tako rekoč brezplačni in dosegljivi povsod, pretežno pa temeljijo na magnetizmu Zemlje. »Ti koncepti so se dokazali v stotinah laboratorijev po vsem svetu, a niso nikoli ugledali luči dneva. Če bi jih dovolili, bi bile spremembe na svetu najbolj radikalne v zgodovini človeštva. Dosegli bi namreč čisto vse ljudi, nove naprave so tudi uporabne povsod. Te tehnologije so gotovo najpomembnejša stvar v zgodovini sveta,« pravi Brian O’Leary, nekdanji astronavt in profesor za fiziko na Princetonu.