Promet se bo moral posloviti od nafte

Bruselj – Evropska komisija predlaga novo direktivo o čistem prometu, v njej pa določa, koliko polnilnic za električna vozila ter koliko črpalk za vozila na zemeljski plin in vodik bo morala postaviti vsaka država. Za električne polnilnice določajo tudi enotne standarde.

»Evropa mora zmanjšati račun za nafto, ki znaša milijardo evrov na dan, poleg tega zmanjšati emisije, hrup in škodljiv vpliv prometa na zdravje, pri čemer pa lahko dobimo tisoče novih delovnih mest in zmanjšamo stroške prevoza,« sporoča evropska komisija. Za to pa je treba presekati začarani krog, ki ga je opisal komisar za mobilnost Siim Kallas. Ljudje ne bodo kupovali avtomobilov na alternativna goriva, če ni infrastrukture oziroma polnilnih mest. Zaradi skromne prodaje so takšna vozila tudi draga, ker pa jih je malo, ni investitorjev v infrastrukturo. »Razvoj alternativnih goriv je izjemno razpršen, vsi pa čakajo. Polnilne postaje imajo različne tehnologije, vse to pa je precej drago. Zato smo pripravili predlog direktive, ki bo pospešila razvoj, saj določa evropsko mrežo polnilnih točk, poleg tega pa le še standard za priključke na polnilnice za počasno in hitro polnjenje električnih vozil,« je dejal Kallas in opozoril, da se niso odločili za eno tehnologijo, temveč puščajo možnosti odprte. Direktiva bo predvidoma sprejeta v prvi polovici prihodnjega leta.

Mreža polnilnic tako za električne avtomobile kot vozila na stisnjen in utekočinjen zemeljski plin ter vodik bo morala biti leta 2020 dovolj gosta, da bo omogočala pot po vsej Evropski uniji. Biogoriva že dodajajo naftnim derivatom. Črpalke za plin in vodik bodo morale biti postavljene na najmanj 100 do 300 kilometrov, gostota električnih polnilnic pa je predlagana za vsako državo posebej. Slovenija bo tako morala postaviti 20.000 polnilnic, od tega najmanj 2000 javnih oziroma dostopnih za vse. Na vsakih deset počasnih polnilnic na izmenični tok bo ena hitra polnilnica na enosmerni tok. Komisija pričakuje, da bo večina denarja za infrastrukturo prišla od zasebnih investitorjev, saj je zdaj prihodnost bolj jasna, s tem pa je povečana tudi varnost naložb.

Poleg tega je določeno, da bodo vsa pristanišča morala imeti črpalke za utekočinjen zemeljski plin, ki bi moral zamenjati najbolj okoljsko sporna ladijska goriva oziroma mazut, dodatno pa bi s plinom lahko kar na ladjah proizvajali tudi elektriko. Predlagano je še, da bi uvedli sistem, po katerem bi ladje zaplule v pristanišča na električni pogon, skratka, povsem brez emisij. Za zahodna ameriška pristanišča so izračunali, da ladje povzročajo kar 42 odstotkov emisij v okoliških mestih.

Vreča evropskega denarja za prometno infrastrukturo se bo v prihodnji finančni perspektivi precej odebelila, že od leta 2011 pa je predvideno, da bo imela prednost hitra železnica. Po ocenah bi za prometne povezave med državami v EU (Transeuropean transport network oziroma TEN-T) potrebovali več kot 200 milijard evrov, v evropskem proračunu pa bo na voljo 26 milijard evrov. Za povezave med zahodom in vzhodom oziroma izključno za kohezijske države, v to skupino spada tudi Slovenija, bo na voljo 11,3 milijarde evrov. Pri tem je v predlagani direktivi cilj, da bo število vozil na klasični pogon do leta 2030 zmanjšano na polovico, do leta 2050 pa naj bi izginila s cest.

Vse te rešitve naj bi do leta 2030 zgolj s prihrankom pri izdatkih za nafto (v proizvodnji nafte ni veliko delovnih mest, dobički pa gredo praviloma iz EU) prinesle 70 milijard evrov, dodatno pa 380.000 delovnih mest zgolj v sistemih trajnostne mobilnosti. V raziskavah, razvoju in inovativnih podjetjih pa bi po ocenah lahko zaposlitev našlo še 80.000 ljudi. Ključno sicer je, da so evropske rešitve konkurenčne in prodajljive v svetu. Druge države namreč ne počivajo, v bolj trajnostno mobilnost ogromno vlagajo tako ZDA kot Kitajska, Koreja in Japonska.

Urbana mobilnost

Evropska komisija lahko podpira raziskave in razvoj, podpira pametna mesta, izboljševanje kakovosti zraka in zmanjševanje emisij, povečevanje varnosti v prometu, ne mora pa predpisovati rešitev za mesta. »Tako je tudi z omejitvijo hitrosti na 30 kilometrov na uro v mestih, kar zahtevajo različne organizacije. To lahko določijo mesta sama,« pravi komisar Kallas.

Po drugi strani komisija pripravlja paket zakonodaje za urbano mobilnost. V mestih že živi večina prebivalcev EU, v njih nastane 80 odstotkov BDP, od tega samo v logistiki 20 odstotkov. Vendar je promet tudi povzročitelj polovice težav s kakovostjo zraka in hrupa, gneča pa povzroča za 80 milijard evrov škode na leto. Dodatno je lani v prometnih nesrečah v EU umrlo 28.000 ljudi, še desetkrat toliko pa je bilo poškodovanih. Na lestvici držav s številom mrtvih na milijon prebivalcev so povsem na vrhu Poljska, Romunija in Litva, ki imajo trikrat več žrtev prometa kot, denimo, Nizozemska in Danska, znanima po velikem deležu kolesarjev in javnega prometa. Po tem paketu zakonodaje bodo morale države pripraviti trajnostne načrte urbane mobilnosti, s temi pa bo povezan denar evropskih skladov.

Tudi z malo denarja se da

Dobrih praks mest je ogromno, nastale pa so zlasti v programu Civitas. V Talinu je prometno revolucijo povzročila odločitev za brezplačen javni promet, v Dublinu odločitev, da ne bodo več podpirali prevažanja v službo z avtomobili, temveč bodo zaposlenim dali kolesa in še tisočaka evrov na leto za spodbudo. To je namreč ceneje kot vzdrževanje velikih parkirišč za avtomobile, poleg tega je kolesarstvo in pešačenje dokazano učinkovit način za izboljšanje zdravja in učinkovitosti zaposlenih.

Tovorna, zlasti električna, kolesa bi v mestih po nekaterih analizah lahko opravila tudi polovico dostave blaga v mestih. Pošiljke običajno niso tako velike, da bi bil nujen kombi. Očitek evropski politiki pa je to, da je veliko govora o subvencioniranju električnih avtomobilov, za kar države porabijo milijone evrov, nič pa ni slišati o subvencioniranju električnih koles. Čeprav je električnih avtomobilov v EU nekaj tisoč, električna kolesa pa se šteje že v milijonih.

Električna industrija je pripravljena na električno mobilnost. Če bi danes vse klasične avtomobile zamenjali z električnimi, bi se poraba elektrike povečala za le 20 odstotkov. S pametnimi rešitvami pri tem ne bi bilo treba povečevati niti zmogljivosti elektrarn, saj bi se električna vozila polnila v času, ko poraba elektrike zdaj pade, zlasti ponoči.