Z zelenim razvojem 40.000 delovnih mest

Brdo pri Kranju – Evropska unija je preveč potratna z naravnimi viri, saj jih porabimo 16 ton, odvržemo pa šest ton na osebo. Večino virov uvozimo, in če ne bo popolne preobrazbe odpadkov v surovine, evropsko in slovensko gospodarstvo ne bo preživelo.

»Tisoč ton rabljenega tekstila pomeni 15 delovnih mest. Izvažamo torej delovna mesta. Če ločujem odpadke, to še ne pomeni, da jih bodo predelali, sploh pa ne tega, da jih bodo predelali doma. Spremeniti je treba miselnost. Liter vode v plastenki stane toliko kot tisoč litrov vode iz pipe, a lahko vidimo, kako občinski svetniki glasno nasprotujejo podražitvi kubičnega metra vode iz pipe za dva centa, zraven pa pijejo vodo iz plastenke,« je povedala Marinka Vovk iz Okoljsko raziskovalnega zavoda, ki je v Slovenskih Konjicah odprl prvi center ponovne uporabe pri nas, zdaj pa patentiral še aplikacijo za pametne telefone 3R. Na njej so vsi podatki o odpadkih, kam z njimi, mogoča je pa tudi anonimna prijava črnih odlagališč.

Prihranki in novi prihodki

Podobne rešitve, kot je mobilna aplikacija, pričakuje tudi gospodarstvo. Janez Zupančič iz Revoza je, denimo, povedal, da imajo veliko palet, ki jih zmeljejo in sežgejo, pa tudi veliko odpadne pločevine. »Potrebujemo bazo podatkov, to pločevino bi gotovo lahko kdo bolje uporabil kot železarne, ki jo stisnejo v kocko in stalijo,« je menil Zupančič. Večina sodelujočih na 5. strokovni konferenci Okolje in odpadki je ob tem opozorila, da je natanko takšen sistem predstavil že James Woodcock iz britanske družbe International Synergies Limited. Razvili so namreč sistem simbioze med različnimi podjetji in sektorji (kemična tovarna sodeluje s pridelovalcem paradižnika), katerega srce je baza podatkov o ponudbi in povpraševanju po odpadnih surovinah. S tem, ko podjetja nadomeščajo naravne vire z odpadki iz bližnjih podjetij, se izognejo tveganjem pri nihanju cen surovin in pričakovanemu pomanjkanju virov za vse, pri tem pa si zmanjšajo stroške nabave materiala in stroške ravnanja z odpadki, dobijo dodaten denar za svoje odpadke in so tako bolj konkurenčna, kar vodi do novih delovnih mest. Sistem je razširjen na vse celine, v Evropi pa tudi na Poljskem, Slovaškem in v Romuniji.

V Sloveniji podobnega sistema še ni pa tudi okoljska politika ni učinkovita. Bernarda Podlipnik z ministrstva za kmetijstvo in okolje je dejala, da je slovenska okoljska politika v papirni obliki v celoti usklajena z evropsko zakonodajo, težave pa so z izvajanjem, pri čemer zapisane cilje »nadvse uspešno ignoriramo«. To je izjemno neugodno okolje za poslovni preboj, kaže pa se v razhajanju podatkov, to podaljšuje postopke pridobivanja dovoljenj in na koncu v tožbah evropske komisije proti Sloveniji. »Povzročitelji odpadkov niso povezani s predelovalci odpadkov in kupci surovin. Informacijski sistemi so nepovezljivi. Najbolj nujna inovacija bi bila povezati vse deležnike,« meni Podlipnikova.

Direktorica Interseroha Slovenija Mateja Mikec pravi, da je kroženje virov mogoče izboljšati, vendar je nujno spremeniti miselnost. »Vsi poudarjamo recikliranje, a to v Sloveniji ne pomeni nič drugega kot to, da poskušamo odpadke prodati po najvišji mogoči ceni. Morali pa bi razmišljati o krožnem gospodarstvu, o industrijski simbiozi, ko so odpadki enega surovina za drugega, vrednost toka odpadkov pa je ustrezno povečana,« je povedala Mikčeva. Dodala je, da bi morali uporabiti znanje in vrednost odpadkov približati vrednosti svežih surovin.

»Sedeminšestdeset let je minilo, odkar smo v Sloveniji ustanovili podjetje Daj industriji surovine nazaj oziroma Dinos. Še zdaj teh načel nismo uresničili, ustvarili pa smo najbolj nevaren odpadek od vseh, 130.000 brezposelnih. Tudi zato, ker smo industriji odvzeli najbolj vitalne dele, raziskovalne enote. Industriji je treba vrniti možgane,« meni Peter Novak iz Energotecha, ki v času razprav o prodaji državnega premoženja dodaja, da je »nemogoče biti zelen, če nisi gospodar nad svojo proizvodnjo«.

Sežig nima enotne podpore

Janez Ekart iz Zveze ekoloških gibanj je opozoril, da bi lahko z obstoječimi napravami v Sloveniji iz komunalnih odpadkov dobili 90 megavatov toplote. Zavzel se je tudi za sežigalnico oziroma toplotno izrabo goriva iz odpadkov, saj zdaj cele kupe energentov izvažamo v Avstrijo in na Madžarsko. »Država je še leta 2005 napovedovala dve sežigalnici, še do danes pa ni začela postopka za državni prostorski načrt,« pravi Ekart. Manj naklonjen sežigu odpadkov je Branko Kosi iz Snage Maribor, saj je omenil, da ima sever Evrope zaradi sežigalnic manjšo motivacijo za spremembe in inovacije. »V Sloveniji je dovolj znanja, vprašanje je le, ali ga pravilno usmerjamo. Odpadkarji znamo zbrati odpadke, nismo pa strokovnjaki za predelavo. To znanje pa imajo tisti, ki se spoznajo na materiale. To znanje je treba povezati,« je prepričan Kosi.

Odpadke bi sežigali tudi v trboveljski cementarni Lafarge. »V Avstriji osem cementarn sežge 400.000 ton odpadkov, dovoljenje za to ima tudi konkurenčno podjetje v Sloveniji. Za cementarne je to v teh časih nuja. Bolj je razvita država, večja je uporaba odpadkov,« je zatrdil Martin Koprivc iz Lafargea. Novak je dodal, da večino emisij v Trbovljah izpusti Termoelektrarna Trbovlje, vendar ta za civilne pobude ni problem. »Samouničevalno politiko se gremo v tej državi, koga bi bilo treba povprašati po zdravju. Zaradi nasprotovanj niti vetrnic nimamo. Treba se bo dogovoriti. Katero tehnologijo mi danes prodajamo po svetu? Britanci prodajajo zelo preprosto, sodelovanje podjetij,« pravi Novak.

Nevarni odpadki pa, nasprotno, niso priložnost za gospodarski razcvet Slovenije. Nastane jih premalo, zato Emil Nanut iz Kemisa, pravi, da so le zagotovilo za slovensko industrijo, da bo za njihove odpadke ustrezno poskrbljeno.