Bo »madžarski« Amylum zbral denar za cukerco?

Ormož – Pogovori o prodaji ukinjene tovarne sladkorja v Ormožu s podjetjem Amylum spet potekajo. Samo to in nič več nam je potrdil direktor tovarne v likvidaciji Jurij Dogša. V ormoško zemljiško knjigo pa je podjetje vpisalo nekakšno prednostno lastninsko pravico, in to do 13. junija letos.

Da je resen interesent za nakup tovarniškega kompleksa ormoško Združenje pridelovalcev sladkorne pese, je znano že dolgo. Amylum, ki je podjetje štirih madžarskih državljanov, registrirano na naslovu ormoške tovarne že od leta 2010, pa je s predvpisom v zemljiško knjigo očitno prehitelo združenje. Tokrat torej nastopa v imenu resnejšega kupca, saj samo nima denarja za nakup. Do zdaj se je Amylum namreč že dvakrat pogajal z lastniki o nakupu tovarne, a na koncu vedno odstopil, ker očitno ni imel denarja. Zato tudi Jurij Dogša tokrat noče dajati nobenih obljub ali izjav o poslu, dokler ta ne bo zares sklenjen.

Amylum se je sredi marca prijavil za nakup kmetijskih zemljišč s štirimi industrijskimi vodnjaki, iz katerih je tovarna sladkorja med svojim delovanjem dobivala industrijsko vodo. Za sto tisoč evrov je naprodaj 44 arov zemljišča, interesenta za nakup pa sta še bližnji sosed in Nova tovarna sladkorja, d. o. o.. To je podjetje, ki ga je prav za nakup tovarniškega kompleksa ustanovilo združenje pridelovalcev sladkorne pese.

Mednaslov

Miroslav Kosi, ki združenje vodi, nam je povedal, da bodo pri prodaji uveljavljali predkupno pravico. Ugotovili pa so, da »madžarsko« podjetje na Madžarskem menda ne obstaja in je ustanovljeno le v Ormožu, od štirih lastnikov pa je eden iz Dubrovnika, drugi iz Ajdovščine. Zanimivo je tudi, da nekdanjega predstavnika tega podjetja Januša Bukovca ni mogoče več nikjer najti. Oktobra 2010 je namreč prav on predstavljal Amylumove načrte za tovarno škroba in glutena iz pšenice, ki so ju takrat obljubljali že konec naslednjega leta. Ves razvojni center so takrat, v povezavi z nekaterimi našimi podjetji, zasnovali na 22-hektarskem kompleksu nekdanje ormoške tovarne sladkorja in v njenih stavbah, ki so ostale po razgradnji. Poleg omenjene proizvodnje še bioplinarno, sončno elektrarno, razvojni center in tovarno biorazgradljivega granulata. Za 170 milijonov so obljubljali postaviti vse to, kar bi prineslo novih 340 delovnih mest. Za 30 milijonov evrov so takrat kandidirali na ministrstvu za gospodarstvo, in to v kvoti 33 milijonov evrov, ki so bili namenjeni Pomurju (skupaj z Ormožem). Želene vsote niso dobili. Za začetek pa so nameravali postaviti škrobarno za 40 milijonov in 240 delovnih mest.

Amylum nima zaposlenih. Na svojih računih nima nobenega denarnega prometa. Njegovi zastopniki so kar štirje direktorji (Attila Jozsef Rozsas, Ildiko Szabo, Zoltan Mohacs in Endre Laszlo), med njimi so trije tudi ustanovitelji podjetja, četrti ustanovitelj pa je Roland Rozsas.

Mednaslov

Miroslav Kosi pravi, da je združenje pridelovalcev pese v stiku z nizozemskimi večinskimi lastniki, ki o prodaji Amylumu ne povedo ali ne vedo ničesar. Združenje je že januarja 2013 predstavilo posebno študijo strokovnjakov mariborske agronomske fakultete, ki je dokazala, da bi se tovarno za sto tisoč ton sladkorja na leto zelo splačalo postaviti na novo. Sredi leta 2017 bodo nehale veljati kvote za proizvodnjo sladkorja (ki jih je Slovenija izgubila, ko so se Nizozemci odločili zapreti ormoško tovarno), zato bi bilo treba z resnimi pripravami pohiteti. Vendar slovenska vlada očitno ni naklonjena ponovni proizvodnji domačega sladkorja.

Mednaslov

Drugače si namreč ni mogoče razlagati njenega javnega naročila (10. aprila letos) za izdelavo študije o možnosti ponovne pridelave sladkorne pese in proizvodnje sladkorja v Sloveniji z oceno tveganja, saj takšno študijo že imamo, naročilo in plačalo pa jo je združenje pridelovalcev sladkorne pese iz Ormoža samo. Še ena študija le odlaga odločitev in zapravlja dragoceni čas. Tokrat bo študijo izdelala ljubljanska ekonomska fakulteta, izhodišča zanjo je pripravil Emil Erjavec, ki pa pri njej ne bo sodeloval. Izhodišča so po pojasnilih ormoškega združenja podobna tistim, ki so bila pripravljena za njihovo študijo.

Kompleks ormoške tovarne sladkorja naj bi po ocenah stal med štiri in pet milijonov evrov. Ormoško združenje je že večkrat povedalo, da morebitne investitorje za tovarno ima, ne bo pa se odreklo zahtevi, da so do določene mere sovlagatelji v tovarno pridelovalci pese sami.