Tiskane izdaje
Med največjo rastjo obsega del v gradbeništvu od leta 2005 do leta 2008 so bila največja gradbena podjetja, ki jim je država dodeljevala največje posle, v izjemno slabem finančnem položaju, celo zelo blizu stečaja. Njihovo stanje se ni izboljševalo kljub izjemni rasti obsega poslov, z letno več kot 20-odstotno rastjo, pravi Jože Renar, direktor gradbene zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije. »To ni v skladu z vsesplošnim prepričanjem, kako sta se takrat v gradbeništvu cedila med in mleko, da so si največja podjetja medsebojno razdelila bogate posle in smo zato preplačali avtoceste.« Zato je bil padec gradbenih del s krizo usoden za veliko večino največjih gradbincev.
Na veliko verjetnost stečaja kažejo izračunane vrednosti po Altmanovem modelu, katerega namen je ocena podjetja in napoved plačilne nesposobnosti. Po tem modelu je verjetnost za stečaj podjetja velika, če je izračunana vrednost manj kot 1,81, in majhna, če je vrednost več kot 2,99. Vmes je siva cona, podjetje gre lahko v obe smeri.
Nekdanji trije veliki, SCT, Primorje in Vegrad, so bili tudi v zadnjem desetletju pred svojim propadom ves čas pod kritično mejo (glej graf). Enako tudi večina drugih podjetij. To tudi kaže na preveliko zadolževanje gradbeništva.
Danes – zadnji javno dostopni podatki so za leto 2015 – so največja gradbena podjetja v povprečju na zgornji meji, torej med sivo cono in območjem majhne verjetnosti stečaja. Njihovo finančno stanje, izračunano po Altmanovem modelu, se izboljšuje od leta 2010, ko so bili na spodnji meji, torej z veliko verjetnostjo stečaja.
Podjetja bolj konservativna
»To, da so po sedmih letih krčenja obsega dela, danes največja gradbena podjetja v solidnejši finančni kondiciji, kot so bila takratna največja podjetja, je posledica bistveno bolj konservativnih ravnanj, manjših vlaganj v kapacitete in zmanjševanja zaposlovanja,« pojasnjuje Renar.
Vendar Igor Banič opozarja, da je gradbeniška panoga v čedalje slabšem finančnem stanju, zato malo investirajo v izboljšanje kapacitet, kar bi v prihodnje povečalo njihovo konkurenčnost: »Tu vidim največjo nevarnost za samo gradbeništvo.« Po njegovih besedah podjetja ne investirajo v novo opremo. Družbe zmanjšujejo zadolženost in se ne zadolžujejo. Poleg tega ne zaposlujejo, ampak ciklične trende rešujejo z najemanjem delovne sile in kooperanti. »Vsi se obnašamo zelo konservativno, glede na to, da po dveh dobrih letih pride slabo,« dodaja.
Eno slabih let je bilo za gradbena podjetja tudi lansko, saj se je vrednost gradbenih del skrčila za 17,7 odstotka. Letos si gradbinci obetajo več posla. Pa tudi višje cene. Po Baničevi oceni so namreč cene lani padle za deset do 15 odstotkov: »To je prevelik padec, da bi dolgoročno lahko preživeli, ne le gradbinci, ampak vsa veriga, torej tudi kooperanti. Če želimo obdržati dejavnost živo in ji omogočiti normalen razvoj, kot ga ima vsaka druga dejavnost, bo dvig cen letos, ko bo več projektov, nujen.«
Tudi Renar pravi, da se podjetja zavedajo previsokih nihanj na slovenskem trgu: »Podjetja se zavedajo, da državi ni preveč verjeti, ko gre za obljube o njenih bodočih investicijah.« Zato so investicije v kapacitete zelo tvegane. Zaradi togega trga dela in ker ni paritetnih skladov za zaposlene podjetja, ne morejo najemati in čez noč odpuščati zaposlenih, kot denimo v Avstriji. »Vse to ima negativne narodnogospodarske učinke na BDP, saj se kljub zmanjševanju obsega dela povečuje prisotnost tujih gradbenih podjetij v Sloveniji in s tem odliv delovnih mest v tujino. Današnji slovenski sistemski okvir za poslovanje gradbeništva žal spodbuja podjetja k minimalnemu zaposlovanju in najemanju podizvajalcev iz cenejših držav Evropske unije, vključno s socialnim dampingom, saj so inšpekcije neučinkovite, kar pa je z vidika gospodarskega razvoja Slovenije izjemno škodljivo,« dodaja Renar.
