Tiskane izdaje
Ljubljana – Prodaja dvanajstih podjetij, ki so še ostala na privatizacijskem seznamu, je še vedno negotova. Bodoča vlada namreč še ni dala pojasnila, kaj konkretno pomeni nadzorovana ali strateško premišljena privatizacija, ki jo predvideva koalicijska pogodba, napoved ločitve infrastrukture in storitev v informacijski tehnologiji pa je do nadaljnjega zamrznila prodajo Telekoma Slovenije. Poznavalci celo menijo, da je cilj delitve miniranje prodaje te družbe.
Slovenski državni holding (SDH) je do zdaj prodal tri od 15 podjetij, ki jih je prejšnji državni zbor potrdil za prodajo. Zadnja je bila prodaja Aerodroma Ljubljana nemškemu Fraportu. Stališča o tem, ali je dobro, da se je država lastniško umaknila iz letališča, so različna, večina pa se strinja, da je dosežena cena – 235 milijonov evrov za tričetrtinski delež – zelo visoka. Presenetila je tudi nekdanjega ministra za gospodarstvo dr. Mateja Lahovnika: »Država je tu naredila tak posel, da si lahko obliže prste.«
Prodaja Telekoma zamrznjena
V prodajnem postopku je še osem družb, od tega je najdlje Telekom Slovenije, ki je v drugi fazi prodaje, a ta od julija zaradi zamrznitvenega sklepa odhajajoče vlade, zdaj pa zaradi signalov prihajajoče, stoji. V SDH so pred kratkim sporočili, da bo tako, dokler se do tega ne bo opredelila nova vlada, kar da je v skladu z mednarodno prakso za uspešno izvedbo privatizacijskih postopkov nujna nedvomna podpora lastnika. »Glede na navedeno je SDH ocenil, upoštevajoč mnenja pravnih in finančnih svetovalcev, da je pred nadaljevanjem postopka prodaje Telekoma treba od nove vlade pridobiti jasna stališča ter podporo za nadaljevanje in končanje že začetega postopka,« so pojasnili. Prodaje drugih družb naj bi se izvajale naprej.
O privatizaciji Telekoma, od katere si država obeta največ izkupička, so iz vrst prihodnje koalicije namreč prišle ideje o ločitvi telekomunikacijske infrastrukture od storitvenega dela podjetja. Lahovnik je prepričan, da je to miniranje in blokiranje prodaje Telekoma. Družba se po zavezah v prospektu za izdajo tristo milijonov obveznic do leta 2016 namreč ne sme organizacijsko spreminjati, razen če bi se s tem strinjali vsi upniki, kar pa po mnenju sogovornika ni izvedljivo. »Ustavitev prodaje bi bila katastrofa glede mednarodne javnosti, kjer so nas po nekaj prodajah le začeli obravnavati kot resne prodajalce,« opozarja Lahovnik. Sprašuje se, kdo se bo v morebitni naslednji prodaji sploh še prijavil.
Začudeno tudi vodstvo
Nad idejo o razkosanju Telekoma je začudeno tudi vodstvo družbe. Predsednik uprave Rudolf Skobe je pred kratkim dejal: »Če bi bili delitev, razčetverjenje ali razbitje družbe dobro zanjo, bi to predlagali sami. Pa nismo.« Pravzaprav predloga niti komentirati ni znal, ker ni jasno, kako bi ga izvedli. Za družbo je po njegovih navedbah slab tudi dolgotrajen in nejasen postopek privatizacije.
»To je nesmiselno! Če družbe nekdo noče prodati, potem naj prodajo v celoti ustavi. Mislim, da je stvar zapeljana predaleč, da bi se ta trenutek tako ustavljala,« o nameravani delitvi Telekoma pravi Mitja Gaspari, oče prenosa upravljanja državnih naložb na ustanovo, ločeno od vlade – AUKN. Pri tem je treba opozoriti, da SDH za prodajo posamezne družbe po zakonu ne potrebuje soglasja vlade, ampak sklep državnega zbora, ki ga že ima in je zanj zavezujoč.
Negotova usoda seznama
Prodaje drugih družb s privatizacijskega seznama (glej grafiko) se nadaljujejo: prav včeraj so izbrali finančne in pravne svetovalce za dokapitalizacijo Palome, prihodnji teden pa naj bi objavili vabilo za nakup Žita. A tudi glede tega seznama ni jasno, ali ga bo nova vlada posvojila ali poslala poslancem v prevetritev. Gaspari pravi, da se po svetu običajne odločitve vlad, ki so bile potrjene tudi v parlamentu ne postavlja pod vprašaj, ker se s tem zmanjšuje kredibilnost države. V konkretnem primeru gre po njegovem mnenju za omejeno število gospodarskih subjektov ter bi bilo »modro in manj škodljivo, če se ta stvar dokonča«. Lahovnik nadaljnjo privatizacijo zagovarja, med drugim zato, ker v tem vidi edini način za zmanjšanje političnega vpliva na podjetja.
Ohranitev infrastrukture
Tudi tokratna koalicijska pogodba predvideva sprejeteje strategije upravljanja, ki so jo neuspešno obljubljale že pretekle vlade, a zanjo niso dosegle političnega soglasja. Strategija naj bi predvidela nadaljevanje privatizacije, a bo presojala vsak primer posebej, ključna infrastruktura pa naj bi ostala v državni lasti.
Tudi Gaspari zagovarja ohranitev lastništva v infrastrukturi in bazičnih storitvah, denimo v energetiki in Luki Koper, kjer pa bi morala nova vlada izboljšati korporativno upravljanje. »Če se tukaj ne da doseči nobene resne spremembe, da bi ta podjetja lahko delovala primerljivo s podjetjem na drugih trgih, potem je privatizacija edini mogoči odgovor na tako nerazumno ravnanje,« dodaja. Do prodaje podjetij, kjer je država v postopku lastninjenja lastnica postala nenamensko, Gaspari nima zadržkov.
