Tiskane izdaje
Davčni nadzor je ena temeljnih funkcij finančne uprave. Vlada je s potrditvijo uvedbe s finančno upravo povezanih davčnih blagajn resda stopila na prste številnim utajevalcem davkov, a hkrati podjetjem naložila dodatno delo in stroške. Vsaj z vidika stroškov bo malce lažje, saj se stroški uvedbe davčnih blagajn priznavajo kot davčni odhodki, ki znižujejo davčno osnovo. Za večino podjetij uvedba davčnih blagajn pomeni nakup dodatne računalniške opreme, za katerega bodo zavezanci lahko uveljavljali letno amortizacijsko stopnjo 50 odstotkov, hkrati pa bodo lahko podjetja uveljavila znižanje davčne osnove v višini 40 odstotkov investiranega zneska v opremo ter neopredmetena dolgoročna sredstva.
Davčne blagajne, katerih namen je zbiranje podatkov o gotovinskih plačilih (mednje po davčni definiciji kar naenkrat spadajo tudi kreditne in debetne plačilne kartice ter čeki?!) za davčni organ države, lahko predstavljajo različne kombinacije strojne in programske opreme ter postopkov za spremljanje prometa. Slovenija se je odločila, da bodo z 2. januarjem 2016 v sistemu finančne uprave vsi računi verificirani in shranjeni, njihova overitev pa bo po zaslugi internetne povezave potekala (skoraj) v realnem času, saj časovni zamik v komunikaciji v praksi naj ne bi (pogosto) presegal treh sekund. Jasno je, da bo uspešnost uvedbe davčnih blagajn odvisna od delovanja IT- in mobilnih rešitev.
Posel z državo že sklenjen
Podjetja iz panoge IT so si ob tem, ko so davčne blagajne dobile zeleno luč, obetala novo priložnost za znaten zaslužek, saj so pričakovala razpis državne uprave za integracijo teh rešitev z informacijskim sistemom finančne uprave ter obdelavo podatkov. A ga niso dočakali. V Fursu so namreč opravili analizo stroškov izvedbe projekta v okviru integriranega dela obstoječega informacijskega sistema, ta pa ja pokazala, da je ta možnost cenovno ugodnejša. Posel je tako dobilo podjetje Sapphir, ki razvija programski del informacijskega sistema za verifikacijo in obdelavo podatkov o izdanih računih. Sledi še priprava rešitve za preverjanje pravilnosti računov, a ker še ni jasno, kako se bo omenjeno preverjanje izvajalo, tudi ni jasno, kdo bo z njo zaslužil. Precej verjetno je, da bi se to preverjanje izvajalo prek sistema eDavki, kjer za razvoj in nadgrajevanje rešitve skrbi podjetje Comtrade, in bo takšna nadgradnja funkcionalnosti predstavljala del pogodbene obveznosti.
Številna IT-podjetja se s tem ukrepom ne strinjajo, saj menijo, da bi Furs moral poskrbeti za večjo preglednost posla, predvsem pa bi lahko izbiral med večjim številom rešitev in bržkone tudi cenovno (bolj) ugodnimi možnostmi. Vprašanje pa je, kako uspešna bi lahko bila številna kadrovsko podhranjena IT-podjetja, saj razvoj programske opreme za davčne blagajne in podpornih rešitev vendarle zahteva večje število razvojnikov glede na to, da je čas za uvedbo davčnih blagajn relativno kratek.
Zaslužki pri srednje velikih
Država bo morala zagotoviti tudi ustrezno tehnično varovanje podatkov, zbranih z davčnih blagajn, poleg hrambe teh podatkov pa lahko pričakujemo še njihovo napredno analizo s ciljem še učinkovitejšega davčnega nadzora. Oboje bo zahtevalo dodatno strojno in programsko opremo, nakup katere so v Fursu že načrtovali in zanjo oddali javna naročila.
Stroški uvedbe davčne blagajne za podjetja ne bodo strašljivi. Večina podjetij vendarle uporablja relativno sodobno strojno in programsko opremo, njena nadgradnja bo še največji strošek, skupaj z implementacijo in testiranjem rešitve pa je izdatek čez prst mogoče oceniti na tisoč do dva tisoč evrov. Kar je veliko manj od grobe ocene, da bo državo uvedba davčnih blagajn stala okoli, verjetno pa celo manj kot dva milijona evrov.
Cene programske opreme, prilagojene poslovanju z davčnimi blagajnami, se pri ponudnikih gibljejo okoli tisoč evrov. Programe za gotovinsko poslovanje bo tako treba še letos nadgraditi z dodatno funkcionalnostjo za izmenjavo podatkov s Fursom, kjer potihem upajo, da bodo ponudniki tovrstno nadgradnjo opravili kar v okviru že obstoječih vzdrževalnih pogodb in podjetjem ne bodo povzročili prevelikih stroškov. V praksi to drži le za nekatera velika podjetja, ki si poslovanja brez zanesljivih vzdrževalnih pogodb ne predstavljajo, številna srednja podjetja, ki po mačehovsko svoje rešitve nadgrajujejo ali krpajo le, ko je to resnično nujno, pa se bodo srečala z dodatnimi izdatki.
Obrtniki in manjši podjetniki IT-podjetjem ne bodo predstavljali večjega vira zaslužka, saj je pri njih najbolj verjeten scenarij mesečnega najema opreme pri enem izmed ponudnikov na trgu. Ta je tudi bistveno enostavnejši od nakupa vse potrebne opreme (od elektronske naprave do programske opreme in vzpostavitve internetne povezave), čeprav v Fursu ocenjujejo, da je »računalniško bosih« kar okoli 80.000 davčnih zavezancev.
Med obrtniki in podjetniki
Relativno dostopne cene storitev mobilnih blagajn dajejo upanje, da se na trgu ne bo ponovil hrvaški scenarij, kjer je zaradi relativno visokih stroškov uvedbe svoje aktivnosti prenehala opravljati skoraj petina t. i. mikropodjetij.
Obrtnike in podjetnike skrbi tudi sama povezanost s Fursom in zanesljivost delovanja sistema. Ker bo rešitev delovala podobno kot dosedanji POS-terminali s pomočjo mobilnega prenosa podatkov, jih upravičeno skrbi tudi morebitno nedelovanje. Že tovrstne rešitve za plačilni promet utegnejo biti občasno muhaste, če se bo za občasno nezanesljivega pokazal tudi sistem davčnih blagajn (ali pa povezave do njega), bodo trpeli tako prodajalci kot proračun – računa za izdelek ali storitev (vsaj začasno) ne bo mogoče izdati oziroma posel opraviti. Upamo, da bo tovrstnih črnih scenarijev, ki bi očrnili tako IT- kot mobilne rešitve, v praksi kar najmanj.
