Tiskane izdaje
Ljubljana - Prva inventura slovenskega varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano je potrdila kopico nepoštenih praks, ki se sicer dogajajo po celotni verigi, a največ jih je pri velikih trgovcih. Njihova inovativnost, kot pravi varuh Jože Podgoršek, ga je nemalokrat presenetila. A je v štirih mesecih svojega delovanja, kot pravi, zasledil tudi pozitivne prakse največjih trgovskih verig.
Kot varuh odnosov v prehranski verigi se je v preteklih štirih mesecih dela sestal s predstavniki vseh najpomembnejših členov v verigi preskrbe s hrano v Sloveniji, sodeloval na številnih poslovnih dogodkih in posvetih ter opravil tudi več pomembnih pogovorov z vodstvom Javne agencije za varstvo konkurence, s katerim so se uskladili o strategiji preprečevanja nepoštenih praks. Agencija ima namreč možnost neposrednega ukrepanja in sankcioniranja, medem ko lahko varuh zgolj preda sum na nepoštene prakse nima pa opristojnosti za sankcioniranje.
Kot pravi Podgoršek, so se odločili, da bodo dali na začetku priložnost in čas dialogu, saj da je to eno od dobrih orožij »za preprečevanje nekaterih zgodbic, ki so se v tem času začele odvijati tudi v slovenskem prostoru«. Ena še svežih je pretekli teden razkrito poročilo uprave za varno hrano o golju7fijah pri poreklu mesa.
Po njegovem bi lahko z agresivnim pristopom pri odpravljanju nepoštenih praks povzročili širšo škodo, tudi dobaviteljem. Če bi neki trgovski verigi zaradi slabih plačilnih praks za vsak neplačan račun oz. za velike zamude pri plačilih izrekli kazen, bi lahko to trgovsko verigo pahnilo v likvidnostne težave, posledično pa tudi celotno verigo, meni Podgoršek. Prav v tesnejšem sodelovanju z inštitucijami, ki imajo moč ukrepanja vidi priložnost, da tudi »brezzobi lev« dobi nekaj zob.
Med ugotovitvami svojega nekajmesečnega delovanja izpostavlja nekaj primerov poštenih praks v verigi, ko so vsi trije največji trgovski sistemi pri nas na svoj način uspešni s promoviranjem slovenskih proizvodov. Pa tudi, da so se v zadružnem sistemu začeli povezovati in krepiti moč v pogajanjih s trgovci.
»Pozitivne prakse so tudi pri nekaterih diskontnih trgovcih. Opažamo, da znajo poslovati z bistveno nižjo maržo kot naši trije najmočnejši trgovci tudi pri slovenskih izdelkih. Zato smo pogosto priča, da so nekateri slovenski izdelki cenejši v teh trgovskih sistemih, seveda pa je usluga prodaje bistveno slabša, vemo na kakšen način prodajajo, ampak na koncu so marže skorajda take, kot si jih morda vsi skupaj želimo in so sprejemljive.«
Vedno novi dodatki
A na drugi strani je več nepoštenih praks, ki se koncentrirajo predvsem pri velikih trgovcih. »Njihova inovativnost me včasih preseneča. Vsak od teh velikih treh ima svojo specifično težavo v smislu teh nepoštenih praks ali pa svoj način, kako izrabljati svoj položaj, da preko nepoštenih praks zvija dobavitelje.« Podrobnosti o tem, katere je moč zaslediti v določeni trgovski verigi, Podgoršek ni razkril, je pa na splošno orisal, kakšne težave zaznava. Tako je denimo zasledil težave s plačilno nedisciplino, predvsem pri suhem blagu z daljšim plačilnim rokom, omejitve trgovcev pri plačevanju zamudnih obresti, ugotovil pa je tudi, da ena trgovska veriga v primeru, ko želi dobavitelj prodati terjatev za neplačan račun, tudi v svojo korist vzame določen odstotek terjatve, kar je »absolutno nepošteno«.
»Probleme imamo tudi z nekimi dodatnimi rabati, logističnimi rabati, za prisotnost na policah. Tu gre za 10 odstotni rabat za prisotnost na policah, do 5 odstotkov rabat za kalo, do 4 odstotke za vračanje že prejetega blaga, pa za priporočen podpis za transfer denarja z drugim podjetjem, ki je lastniško povezano z istim trgovskim sistemom. Ti odstotki skratka kar letijo. Ne pojavljajo se vsi povsod ali le v eni verigi, določena trgovska veriga izvaja en del nepoštenih praks, druga nek drugi.« Težave so tudi pri neupoštevanju dogovora o čisti neto ceni za dobavitelja. Ena od velikih trgovskih verig je začela junija denimo zaračunavati še odstotek za promocijo slovenskega sadja in zelenjave, a je varuhu to uspelo preprečiti, eden od trgovcev, ki nima težav z denarjem, pa blago plača prej, a za to zahteva popust.
Varuh, ki sebe vidi kot nekakšnega »sindikalista« dobaviteljev, zato poziva, naj ga ti sproti obveščajo o nepoštenih praksah in o dodatkih, aneksih, ki jim jih k pogodbam vsiljujejo trgovci. Takrat je še čas za njegovo ukrepanje. »Ko je aneks že podpisan, je prepozno.«
Pri nepoštenih praksah, ki se dogajajo pri dobaviteljih, je tudi ta, da v enem od trgovskih sistemov, ki je dobro likviden, plačujejo dobaviteljem namesto v pogodbenem roku, predčasno, na 21. dan in zato dodatno zaračunajo obresti (25 odstotkov letno). To dobavitelju zniža fakturo za predčasno plačilo preko 20 odstotkov, pravi ombudsman odnosov v prehranski verigi.
Tudi o goljufijah z mesom
Podgoršek se ni mogel izogniti nedavnemu razkritju goljufij s poreklom mesa na našem trgu.
»Od imenovanja naprej so me ravno mesarji oz. mesno predelovalna podjetja opozarjala na nepoštenost, ki je bila zdaj uradno ugotovljena. Verjetno so imela od prvega trenutka naprej mesno predelovalna podjetja željo, da bi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano skočil ravno na to anomalijo pri dobavi mesa oz. mešanju porekla mesa.« A kot varuh odnosov v prehranski verigi nima pristojnosti in niti možnosti, da bi preverjal sledljivost, kakovost. Zato, pravi tudi ni mogel narediti kaj drugega kot to, da se je srečal z odgovornimi na upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kjer so se o tej nepoštenio praksi odkrito pogovarjali.
»Pogovarjali smo se o mesu, češnjah in jagodah, kjer je bil isti problem. Verjetno imamo slovenskih češenj samo toliko, da bi jih pokupili v dveh dneh po vseh prodajnih mestih ob cestah, potem pa jih že ni več. Mi jih pa že dva meseca prodajamo na teh istih mestih... Verjetno je to težje dokazljiva zgodba ali pa je vprašanje, če se je sploh želimo lotiti ali ne. Enako je bilo spomladi pri jagodah kot je zdaj pri mesu. Res sem vesel, da je do tega pregleda prišlo, še bolj vesel pa, da je prišlo tudi do javne obljube, da bodo s temi pregledi nadaljevali, kajti kazni so tako majhne. Enkrat mi je nekdo rekel, če vsak teden dobijo nekoga, da mu pripelje šleper poljskega mesa, je kazen tako majhna, da on z razliko v ceni vse to pokrije in ima dobiček, pa če ga vsak teden sankcionirajo. Zato mislim, da bi bilo pametno razmišljati pri teh zadevah morda tudi o bolj vzgojnih kaznih, ki bi morale biti take, da se res vprašaš ali se ti to splača početi. Absolutno sem proti takemu zavajanju potrošnikov, ko pripelješ meso od koderkoli in ga prodajaš kot slovensko.«
Podgoršek pravi, da osebno nima težav, če na slovenskih policah prodajajo tudi druge izdelke, »ampak bodimo pošteni do potrošnikov in jim povejmo, kakšno je poreklo, on pa se bo potem odločil ali bo kupil poljsko ali pa litvansko meso ali raje meso slovenskega porekla. Zakaj pa niso razkrili grešnikov, ki se poslužujejo takih praks zavajanja porekla, je verjetno drugo vprašanje, na katerega nimam odgovora.«
