Tiskane izdaje
Ljubljana – – Na »nevtralnem« terenu, v avstrijski prestolnici Dunaj, bodo predstavniki Agrokorja konzorciju prodajalcev Mercatorja in njegovim upnicam predstavili najnovejšo ponudbo za nakup najboljšega soseda. Opazovalci posla Mercator-Agrokor in vpleteni akterji končne odločitve o prodaji danes še ne pričakujejo.
Da se dogajanje okoli prodaje Mercatorja približuje vrhuncu, dokazuje tudi čedalje večja množica aktivnih komunikatorjev. Po dolgih mesecih se je v zvezi z Mercatorjem zbudila politika s premierko Alenko Bratušek, svoj lonček pa so pristavili tudi sindikati.
Sindikati so poudarili, da družba potrebuje stabilnega lastnika, torej je prodaja nujna. Zaradi okoliščin na trgu dela in pomembnosti Mercatorja za slovensko gospodarstvo pa v trgovskem sindikatu vztrajajo, »da se v delu, kar se tiče prodajnih postopkov, upošteva prodajni dogovor, kakršen je bil sklenjen s potencialnim kupcem«.
Poleg pravice do informacij in možnosti za zavarovanje delavskih interesov zahtevajo: ohranitev delovnih mest, dolgoročni razvoj Mercatorja, ohranitev njegove blagovne znamke ter proizvodnje in prodaje na sedanjih lokacijah, investicije v posodobitev in nove programe. Sporočilo za javnost sta podpisala sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije pri ZSSS Ladi Rožič in predsednica Mercatorjevega sindikata Vesna Stojanović.
Če prav razumemo, trgovski sindikat torej daje prednost različici ponudbe, ki je ugodnejša (le) za prodajalce Mercatorja, pred novo ponujeno opcijo, po kateri kupec lastnikom odšteje manj, a zato dokapitalizira družbo. Čudno, ko pa je vsakomur jasno, da je za sam Mercator koristnejša druga ponudba, po kateri bi novi lastnik prek dokapitalizacije takoj poravnal del dolga, ciljno družbo s tem kapitalsko okrepil, ji omogočil razvoj in ohranjal delovna mesta.
Ne za vsako ceno
Morda so se sindikalisti malo »zaleteli« ali pa so se ujeli v tok populističnih političnih komentarjev. Podobno zahtevo je namreč že pred njimi v kratki izjavi za nacionalno TV javnosti posredovala premierka Alenka Bratušek: »Da se morajo podpisani dogovori spoštovati in da spreminjanje pravil igre ni dobra podlaga za korektno izveden posel«. Kar lahko razumemo kot: Agrokor naj spoštuje prodajni sporazum (SPA). Ta pa zagotavlja plačilo 120 evrov za delnico Mercatorja. Komentarji politikov, ki so jih mediji povlekli za rokav, so bili podobni: Mercatorja ne smemo prodati za vsako ceno.
Za mnenje smo vprašali še predstavnika malih delničarjev, Rajka Stankovića iz Društva malih delničarjev Slovenije. V nasprotju s sindikati je njihovo stališče logično. Za male delničarje, je povedal, je edina sprejemljiva opcija 120 evrov za delnico Mercatorja, saj nimajo nobene druge kompenzacije, kot na primer banke, ki poleg kupnine dobijo še delno razdolžitev v obliki dokapitalizacije. Če bo posel sklenjen, bo namreč kupec dal javno ponudbo in na koncu verjetno iztisnil male delničarje po ceni, ki jo bo dosegel v tem postopku. Zanje pride torej v poštev 120 evrov ali več. »Cena se lahko spreminja, dokler se pogajajo, vsaj v resnih postopkih je tako. Potem ko je podpisan sporazum, za kupca velja načelo videno – kupljeno,« je Stanković zavrnil spreminjanje ponudbene cene iz SPA in dodal, da sploh ne vidi razloga za njeno znižanje.
Kaj je trenutno na mizi?
Pravzaprav so se sestanki na Dunaju začeli že sinoči, danes pa se nadaljujejo. Pričakovati je 20 do 30 udeležencev; poleg predstavnikov prodajalcev in šestih glavnih upnic Mercatorja bodo tam tudi vodilni predstavniki Agrokorja. Ali se bo sestanka udeležil Ivica Todorić, ni bilo mogoče izvedeti, ugiba pa se, ali se ga bo njegov sin Ante.
Namen sestanka je jasen: hrvaški kupec bo slovenskim prodajalcem predstavil zadnjo ponudbo za nakup Mercatorja. Od prejšnjega tedna ponuja Agrokor za delnico 80 evrov in dokapitalizacijo Mercatorja v višini 225 milijonov evrov, še vedno pa je na mizi tudi prvotna ponudba, 120 evrov za delnico.
Deležniki iščejo kompromis med dvema veljavnima predlogoma. Prvi, prodajni sporazum iz junija 2013, predvideva prodajno ceno 120 evrov za delnico. Izpolnjenih pa mora biti več pogojev, med drugim tudi sklenjen sporazum o finančnem prestrukturiranju ciljne družbe. Za 53-odstotni delež bi Agrokor plačal približno 240 milijonov evrov, za celotno družbo pa dobrih 450 milijonov evrov.
Sporazum o prestrukturiranju dolgov pa je naplavil novo zahtevo bank upnic Mercatorja, namreč dvestomilijonsko takojšnje poplačilo kreditov z dokapitalizacijo, če se zgodi sprememba lastništva. Ker bi bil to za kupca nov izdatek (ki ni zapisan v SPA), je dal novo ponudbo: za tretjino nižjo ceno delnice, torej za tretjino manj za kupnino lastnikom in za 225 milijonov evrov za dokapitalizacijo oziroma razdolžitev Mercatorja. Skupno za celotni delež 526 milijonov evrov.
Po preprosti razlagi je kupec po pogajanjih z bankirji sklenil del kupnine, ki jo je pripravljen vložiti v Mercator, odstopiti bankam upnicam. To bi bilo v korist bankirjev, Mercatorja in tudi Agrokorja, ki bi za nižjo kupnino dobil trdnejše podjetje, ne pa lastnikov.
Pri iskanju odgovora, zakaj je sestanek na Dunaju in ne v Ljubljani ali Zagrebu, je slišati dvoje: da ga je sklicala največja upnica Mercatorja Erste Bank, po drugi razlagi pa Dunaj logistično ustreza tujim bankirjem, brez katerih posla ne bo. Tudi Mercator je za pogajanja z bankami izbral Dunaj. Predstavnikov EBRD, ki se je v preteklosti omenjal kot možni investitor Agrokorja, na Dunaju ne bo, načelno pa EBRD še vedno podpira posel Mercator-Agrokor. »Ne izključujemo možnosti za sodelovanje pri prevzemu, uradno pa nismo sprejeli nobene odločitve o tem,« so včeraj odgovorili v EBRD. Delnica Mercatorja se je v četrtek podražila za 7,10 odstotka na 74,97 evra.
»Na Dunaju bodo iskali ravnotežje med dvema interesoma: kakšna je še sprejemljiva prodajna cena za lastnike Mercatorja in pod kakšnimi pogoji so banke pripravljene reprogramirati dolgove Mercatorja, če ga prevzame Agrokor,« pravi neimenovani vir.
Agrokor in skrivnostni viri
A o tem je treba doseči soglasje, saj so interesi deležnikov različni. Na Dunaju poskušajo opredeliti, kakšna je za prodajalce še sprejemljiva cena in za upnice še sprejemljiva dokapitalizacija. Oboji pa od kupca pričakujejo, da jim bo končno razkril svoje vire za financiranje prevzema in ponudil zagotovila, da denar za nakup ima.
Za take vrste posel je namreč običajno, da kupec pokaže svojo finančno konstrukcijo ob že zavezujoči ponudbi in tako okrepi zaupanje prodajalcev in vseh deležnikov, na katere vpliva prodaja. Zato Agrokorjev molk vzbuja dvome o njegovih finančnih virih – čeprav nekateri njegovi posli (monetizacija nepremičnin, prodaje deležev podjetij) in finančni aranžmaji dajo slutiti, da zbira denar. Lastniki in banke zahtevajo tudi te informacije. Vsem pa se mudi, saj mora biti sporazum o finančnem prestrukturiranju podpisan do konca meseca.
