Tiskane izdaje
»Jaz samo gledam, naj mi ne zamerijo.
Gledam, kar se lahko vidi s prostim očesom in česar ljudje ne vidijo najbolje.«
Danilo Kiš, Zadnje zatočišče zdravega razuma
Danilu Kišu se je posvetilo, ko se je moral kot otrok z družino preseliti iz ene ulice v drugo. Ne to, da jih pri selitvi, ki ji bodo sledile nove, poganja strah njegovega očeta, juda, ki je verjetno na nezavedni ravni verjel, da bo »z menjavo prebivališč pobegnil svoji usodi« − vpliv zgodovinskega trenutka na družino mu bo jasen kasneje, ob drugih dogodkih. Kišu se je ob prvi selitvi razkrilo, da izstop iz okolja, v katero je bil umeščen, povzroči popolno relativizacijo vseh pojmov, pravil, navad in običajev, ki jih je dotlej imel za samoumevne.
Fantje iz Bemove ulice v Novem Sadu, ki jo je Kiš zapustil, so namreč verjeli, da so najmočnejši in najboljši, da so plemeniti, ker so njihovi spopadi s fanti iz drugih ulic zgolj obrambne narave, da so pravični, ker napadejo le takrat, ko gre za maščevanje zaradi razžalitve, ampak, glej ga, zlomka − fantje iz Grčkoškolske, kamor se je Kiš preselil, so o sebi mislili enako. S čudenjem in nejevero je opazoval, kako »tudi tukaj, v novem naselju, vladajo enaka pravila in miti o skupnosti, oblasti in zvestobi ter enaka mržnja do 'sovražnika'«.
Z nečim na videz preprostim, kot je selitev v drugo ulico, je Kiš dobil perspektivo tistega, ki stoji zunaj. Ki vidi v zakulisje ali, če hočete, ki svet opazuje iz notranjosti dvojnega, ruskega okna. Trdnost sveta, ki ga je obkrožala, sestavljena iz skrivnih rokovanj in teritorialnih bojev, je nenadoma razpadla, s trdnostjo pa tudi vsakršna (nova) možnost pripadnosti.
Človek, ki je kdaj, hote ali nehote, izstopil iz samoumevnosti pripadanja, ali ki je bil iz pripadanja izločen, ker ni bil poravnan z navadami in običaji skupine, ali ki sploh nikoli ni pripadal, ima vednost, zaradi katere ne more − tudi če bi si za to prizadeval − igrati nikakršne vloge v krožkih skupnega imenovalca. Ve za trhlost konstrukcije, kakršna je Kišu zamajala otroški svet. Ve, da je v jedru pripadanja laž. Če bi hotel laž prekriti, bi moral igrati. Bistvo pripadanja pa je ravno v tem, da je nasprotje igre: ali pripadaš ali ne. Ali verjameš ali ne. Ali si naš ali nisi. Tisti, ki vlogo igra, je nesproščen, obsojen na delanje napak, zaradi česar ga našisti zaznajo hitreje, kot gospodinja opazi majhen madež na kuhinjski mizi. Imitator predstavlja distanco, s tem pa grožnjo umetno vzpostavljeni harmoniji, ustvarjeni iz pravil, ki se jih ne preizprašuje.
Pripadanja nasploh ne marajo resnic − zahtevajo ustavljanje na pol koraka, kadar bi nas nova dognanja o sebi ali o svetu lahko dislocirala, umaknila iz udobja znanega. Pripadanja so način preživetja, zatiskanja oči pred bolečino.
Kajti za vsakršno uteho, ki naj bi jo nudilo priseganje zvestobe isti vrhovni instanci, marširanje pod istim simbolom ali celo skupno nedeljsko kosilo z bližnjimi, stoji dejstvo, da smo v osnovi povsem sami.
Ko se je Kiš kot otrok preselil iz ene ulice v drugo, ni ničesar izgubil. Z grozo je dognal, da ničesar ni imel.
