Tiskane izdaje
Ljubljana – Kuharski mojstri so v sodobni spakedranščini postali nekakšni »chefi«, v ostalih 51 poklicih pa ostajajo mojstri – mojstri. Takih, z uradnim nazivom je, po novem štetju in novi uveljavitvi mojstrstva v letu 2000, v Sloveniji 2605, jutri pa se jim bo na slovesnosti na Brdu pri Kranju pridružilo štirideset novih.
Novodobni mojstri niso samo strokovnjaki v svojem poslu. Na štiridelnem mojstrskem izpitu mora namreč kandidat dokazati tako praktična kot strokovno-teoretična znanja, znanja iz pedagogike in andragogike ter poslovno-ekonomska znanja, ki so nujno potrebna za vodenje podjetja, pojasnjujejo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS). Hkrati so mojstri temelj za kakovostno prenašanje strokovnih znanj na mlade (vajence) v vlogi mentorjev (pri praktičnem delu).
Kandidati za mojstre morajo imeti tako dokončano šolo kot izkušnje, izpiti pa tudi niso brezplačni. Skupaj s prijavnino, ki je enotna za vse mojstrske nazive (381,30 evrov), plačajo še stroške posameznih izpitov, skupaj okvirno 1500 evrov. Mojstrski izpiti so uvrščeni v šolski sistem in omogočajo pridobitev srednje strokovne izobrazbe, ob opravljeni razliki do poklicne mature pa lahko mojstri nadaljujejo izobraževanje na višjih strokovnih šolah.
V začetku leta 2008 je sprememba obrtne zakonodaje, ki je omilila pogoje za nosilce obrtnih dejavnosti, vplivala na sistem mojstrskih izpitov – novih kandidatov je vse manj, vse več je tudi odstopov od opravljanja izpita. Predlanska deregulacija obrtnih dejavnosti je nekatere povsem liberalizirala in znižala ali celo odpravila izobrazbene pogoje. V OZS opozarjajo, da takšna deregulacija sporoča, »da strokovno znanje ni potrebno, ni cenjeno, ter da vsak lahko dela vse. To lahko dolgoročno zniža pomen poklicnega in strokovnega izobraževanja ter zmanjša vpis v šole ter interes za mojstrske izpite«. In s tem načrte za ponovno uvajanje vajeništva, ki sloni prav na mojstrih. V zadnjih sedemdesetih letih so se sistemi poklicnega izobraževanja večkrat spremenili, trenutni sistem poklicnega izobraževanja pa je modifikacija dualnega sistema iz desetletja 1997-2007 ter ohranja nekatere njegove pozitivne izkušnje. Vsi triletni poklicni izobraževalni programi – tri petine je strokovnih in dve petini splošnih vsebin – vsebujejo 24 tednov praktičnega usposabljanja z delom pri delodajalcih, sistem pa omogoča, da se čas praktičnega usposabljanja z delom lahko poveča do 53 tednov. Toliko je trajala tudi praksa vajenca pri delodajalcu v dualnem sistemu.
V OZS opozarjajo na deficitarne in redke poklici ter na dejstvo, da štipendijska politika ni vedno učinkovita ter da ostaja veliko kadrovskih štipendij nepodeljenih. V OZS upajo, da bo k večjemu interesu mladih za deficitarne poklice prispevala ustreznejša ureditev deficitarnih štipendij po letošnjem nedorečenem razpisu. V OZS podpirajo nemško pobudo o ponovnem uvajanju vajeništva, opozarjajo pa, da je treba pred uvedbo v enotnem zakonu o vajeništvu definirati vsa temeljna statusna in finančna vprašanja.
