Pivovarna Laško v pričakovanju zavezujočih ponudb

Ljubljana – Načrtovana prodaja Pivovarne Laško se bliža oddaji zavezujočih ponudb, na mizi naj bi bile v četrtek. Zdaj je na prodaj že dobrih 51 odstotkov Pivovarne Laško, s čimer se možnosti prodajalcev za čim boljši izplen pri prodaji povečujejo.

Dobro desetletje po začetku razvpite pivovarske vojne, v kateri sta se belgijski Interbrew in Pivovarna Laško spopadla za Pivovarno Union, je slovenska pivovarska industrija (znova) pred prodajo. Tokrat sta pivovarni Union in Laško na prodaj v paketu, saj matična skupina Laško zaradi neuspešnega menedžerskega prevzema bankam še vedno dolguje prek 200 milijonov evrov. Zavezujoče ponudbe za Pivovarno Laško naj bi prispele do četrtka, če seveda ne bo kdo od interesentov zaprosil za podaljšanje roka, kar je sicer malo verjetno. Poleg nizozemskega Heinekena, ki je interes za Laško javno že potrdil, se za največjo slovensko pivovarno zanimajo še štirje močni finančni skladi. To so investicijska družba Kohlberg Kravis Roberts (KKR), Bain Capital, Mid Europa Partners in CVC Capital Partners, ki v pivovarski industriji po dosegljivih informacijah niso prisotni, se pa že dolgo ozirajo za prevzemnimi tarčami v regiji kot tudi pri nas.

Spomnimo: zasebni naložbeni sklad Mid Europa Partners (tudi ta je javno potrdil interes za Laško) se je v preteklosti večkrat zanimal na nakup Mercatorja, kar mu ni uspelo; v začetku februarja pa je kupil srbsko skupino Danube Foods Group, ki ima v lasti več prehrambenih družb, tudi polnilnico mineralnih vod Knjaz Miloš, za katero se je pred leti neuspešno prav potegovala Pivovarna Laško. Mid Europa Partner je leta 2009 kupil tudi slovenski Telemach in ga leta 2014 prodal skladu KKR, ki je danes tudi lastnik Tušmobila. Za Mercator se je v preteklosti potegoval tudi sklad CVC Capital Partners, a je trgovec na koncu pripadel hrvaškemu Agrokorju, sklad Bain Capital pa se je leta 2007 zanimal za nakup Telekoma Slovenija, se prebil v drugi krog privatizacije največjega slovenskega telekomunikacijskega operaterja, ki pa je kasneje padla v vodo.

Za pogajalsko mizo tudi banke

Če je pivovarska vojna pred dobrim desetletjem razdelila domačo politiko na zagovornike prodaje in njene nasprotnike, se tokrat zdi, da pivovarni nista na prvem političnem radarju, zlasti nasprotnikov prodaj. Verjetnost za uspešnost posla je zato precejšnja, pri čemer bo moral kupec (kdorkoli to že bo) objaviti tudi ponudbo za prevzem pivovarne. Če bo še letos prodan Telekom Slovenije, se s prodajo pivovarne Laško torej obeta drugi največji posel leta na borznem parketu.

O višini prispelih zavezujočih ponudb analitiki ne želijo špekulirati, vsi pa se strinjajo, da bodo interesenti poleg ponujene kupnine za delnico pivovarne kupcem predstavili tudi več možnosti za izvedbo posla in za poplačilo bank. Posebnost prodajnega postopka Pivovarne Laško je namreč v tem, da uprava in lastniki z njim zasledujeta dva cilja; lastniki, zbrani v prodajnem konzorciju, želijo svoje delnice čim bolje unovčiti, uprava Dušana Zorka pa pričakuje tudi, da bo novi lastnik zagotovil pivovarni najmanj 75 milijonov evrov svežega kapitala, ki ga družba potrebuje za poplačilo bank. S tem namenom sta uprava in prodajni konzorcij pred časom podpisala tudi sporazum o sodelovanju pri prodaji pivovarne, ključno merilo pri izbiri najboljše ponudbe pa bo ponujena cena na delnico.

Ne glede na to, kakšna bo – ob zdaj predvideni neposredni prodaji več kot 50-odstotnega lastniškega deleža pivovarne – končna izvedba posla, bodo banke torej pomemben pogajalski partner pri izvedbi celotnega posla. Pogajanja se bodo vrtela predvsem okrog kupnine za delnico, je prepričan samostojni analitik Matej Tomažin. »Ne glede na to, da si uprava Pivovarne Laško želi dokapitalizacijo, še ni jasno, ali ta tudi v resnici bo, saj lahko novi kupec pivovarne Laško refinancira dolgove in v ta namen uporabi svoje kreditne linije, lahko poplača banke ali kako drugače reši vprašanje refinanciranja,« je komentiral Tomažin. Delnica Pivovarne Laško se je včeraj pocenila za 0,37 odstotka na 24 evrov, kar je blizu najvišje cene delnice v zadnjem letu dni v višini 25 evrov.

Stanič: Drama je odveč

Jože Stanič, nekdanji tehnični direktor in nato direktor Pivovarne Laško (1966 – 1980), do upokojitve (2003) pa predsednik uprave Gorenja o napovedani prodaji oziroma dokapitalizaciji Skupine Laško pravi, da iz tega ni treba delati drame: »Če bosta Pivovarna Laško in Pivovarna Union prodani, to ne pomeni, da boste prenehali delati. Toda rešitev zadolženosti laške skupine oziroma njena potreba po kapitalu bi lahko bila tudi drugačna. Večkrat sem govoril, da bi morali pivovarne dati na trg z izdajo obveznic in prepričan sem, da bi jih Slovenci kupili. Toda politiki so se tega bali in tega nihče ni podpiral. Če smo že pri tem, bi na ta način domača pivovarska industrija ostala slovenska, pa pri tem ne govorim o kakšnem nacionalnem interesu, saj lastništvo kapitala ni tako usodno. Kot domačin pa obžalujem, da je z depresijo v Pivovarni Laško vanjo zapadlo tudi Laško samo, saj je pivovarna nekoč pomagala športu, kulturi, zaposleni pa so imeli dobre plače.«

Tudi ekonomist Jože P. Damijan meni, da so strahovi pred prodajo pivovarne odveč, škoda le, pravi, da se prodaja ni zgodila že pred dobrim desetletjem, ko se je začela pivovarska vojna. »Če bi se za prodajo odločili leta 2002, bi se izognili tajkunizaciji pivovarsko-časopisne-trgovske dejavnosti in najverjetneje bi danes imeli dve pivovarni, ena bi bila v lasti Belgijcev ali koga drugega, druga pa verjetno še vedno v domači lasti. Odpadla bi tudi koncentracija trga; skupina Laško danes nadzoruje 85-odstotkov trga, zdaj pa bo ta tržni delež padel v roke tujega kupca,« med drugim ugotavlja Damijan.

Ker smo pri povezovanju obeh največjih slovenskih pivovarn zamudili tudi priložnost, da bi dobili pomembnega regionalnega pivovarskega igralca, so pričakovanja od novega lastnika še toliko višja.