Tiskane izdaje
Ljubljana – Čeprav njegovi družbi vztrajno rasteta in je letos za to najprej dobil nagrado GZS za gospodarske ter podjetniške dosežke, zdaj pa je postal še podjetnik leta, direktor in solastnik družb Iskra Zaščite in Varsi Otmar Zorn s poslovanjem še vedno ni povsem zadovoljen. »Samozadovoljstvo podjetnika gotovo vodi v propad,« pravi.
Vaši družbi sta lani ustvarili prek 26 milijonov evrov prihodkov in prek štiri milijone evrov čistega dobička. Celotna skupina zaposluje okoli 300 ljudi, samo v Sloveniji prek 200. Tudi letos načrtujete rast. Kaj je vaša formula uspeha?
Te formule ni, gre bolj za ljudi, ki dobro delajo. Gre za filozofijo, da stvari, ki jih je treba narediti, tudi narediš, in to danes. Tudi v državi smo v načelnih vsebinah vsi zelo za, v izvedbi pa smo slabi. Pri nas smo še slabi v izvedbi in to me veseli, ker to pomeni, da imamo še veliko rezerv. Rezerva je tudi v kadrih. Smo izvozniki in naročila za izvoz so zelo konkretna in tehnično definirana, tujci so zelo zahtevni glede kakovosti, rokov, novosti, včasih tudi cen. In ta zunanji svet nas sili, da se prilagajamo tako kot drugi. Zavedamo se, da je treba veliko delati na novostih in s kupci. Zdaj se že pogovarjamo za pet let naprej in že danes delamo za strategijo, ki naj bi se takrat uveljavila.
Obe vaši družbi sta nišna igralca: Varsi izdeluje udarne dele ali varistorje, Iskra Zaščite pa prenapetosne zaščite. Kdo so vaši kupci, večino izdelkov namreč izvozite?
Imamo smolo, da so naši glavni kupci profesionalne tovarne in da to ni široka potrošnja. Proizvajalci vetrnih elektrarn na primer potrebujejo pri turbini specialno zaščito, zato da vetrna elektrarna dela tudi v ekstremnih vremenskih pogojih. Podobno je pri sončnih elektrarnah, televizijskih oddajnikih, tovarnah, telekomunikacijskih napravah, lučeh na stadionih, železnicah, plinskih napeljavah, skratka, povsod, kjer je kaj elektronike. Kajti če nekaj odpove, je strošek servisiranja veliko večji kot za samo zaščito. Smo zelo nišni igralci. Na nekaterih področjih imamo rešitve, ki so najboljše na svetu, a kljub temu nam je težko, ker nismo Siemens, ABB ali Schneider, ki imajo svetovno prodajno mrežo. Vsako leto prideta kakšna dva tuja vlagatelja, ki nas želita kupiti. Mi to zavračamo in jim ponujamo svoje rešitve. Odvrnejo nam, da imajo oni toliko denarja, da kupijo podjetja, ne pa le produkte, in da v 2 do 3 letih petkrat zaslužijo kupnino, ker družbo vključijo v svojo prodajno mrežo. Pri nas podjetja razen Gorenja, Revoza in drugih večjih družb teh mrež nimajo. Lahko naredite zelo dobro stvar, vendar če nimate kupca, je težko. Pri nas, ki smo nišni ponudniki, je toliko težje. Mi polovico svojih izdelkov šele razvijamo po potrebah strank.
No, ampak počasi postajate prava multinacionalka: imate obrat na Kitajskem, v Srbiji in ZDA, načrtujete pa ga tudi v Rusiji, Braziliji in Indiji. Zakaj? Zaradi trga ali cenejše delovne sile?
Zaradi trgov. Na Kitajskem imamo proizvodnjo, ker jo zahtevata kitajski trg in tudi naš ameriški partner. Sicer pa mi nekatere naše varistorje celo pošiljamo na Kitajsko, čeprav jih tudi tam izdelujejo. A standard tam raste in ni več tako velikega cenovnega pritiska.
Kako pa s tukajšnjo ceno delovne sile konkurirate na Kitajskem? Je vaš varistor toliko bolj kakovosten?
Seveda je boljši, čeprav tudi oni že dosegajo dobre rezultate. Slovenske izdelke prodamo na Kitajsko le takrat, kadar kupec hoče imeti evropsko kakovost. Sicer pa na Kitajskem delamo za Kitajsko. V Rusiji bomo delali za njihovo železnico, pravzaprav jim bomo nekako prodali tehnologijo, ker hočejo imeti svojo proizvodnjo.
Kolikšen posel pa si obetate s tem?
Med 5 in 10 milijoni evrov. Če dobiš tak posel – ruska železnica ima milijon zaposlenih – potem dobiš tudi reference za tramvaje, metroje itn. Moram pohvaliti druga slovenska podjetja, ki že delajo na tujih trgih. Riko Škrabec nam zelo pomaga in nas povabi k projektom. Taki dobri primeri so še Letrika, Cosylab, o tem razmišlja tudi državni Eles.
Gre za to, na kar se ves čas opozarja: da morajo slovenska podjetja pri nastopu na tujih trgih bolj sodelovati.
Da. To se izboljšuje, a mislim da bi morala podjetja pri tem še bolj sodelovati in tudi skupaj razvijati izdelke za izvoz.
Lani ste kupili tudi podjetje Solvera Lynx, s čimer ste vstopili na področje pametnih omrežij in storitev. Zakaj ta nakup?
Gre za utrjevanje naše smeri, saj mi pri zaščitah delujemo na energetskem področju. Imamo že nekaj pametnih zaščit in komunikacij, Solvera pa je še bolj inženirska in deluje na področju upravljanja z energijo, zbiranja informacij, regulacije, skratka, na področju, ki se nanaša na vedenje, upravljanje in ravnanje, to pa je prihodnost energetskih sistemov in plinovodov. Ruski železnici lahko na primer kasneje ponudimo menedžment porabe energije pri vlakih. To so ogromni stroški, prihranki pa so lahko tudi do 15-odstotni.
Vaši družbi imata lasten razvoj in raziskave. Koliko vlagate v ta namen na leto? V letnem poročilu Iskre Zaščite piše, da bo 2,7 milijona čistega dobička nerazporejenega.
Zelo veliko, nad 10-odstotkov prodajnih prihodkov. Skupaj imamo 70 do 80 inženirjev. Brez tega ne gre. Če greste na trg brez dobrega novega izdelka, nimate kaj ponuditi. V tovarni morate zagotoviti dve zadevi: razvoj in inženirsko prodajo. Če nimate cilja, ne morete uspeti. Če podjetnik pade v neko zadovoljstvo, je konec s podjetjem. Mi še nismo zadovoljni. Zadovoljni smo z ljudmi, ampak morali bomo sprožati umetne krize, da se ne bi upočasnili. Ta filozofija je zelo naporna.
Mala in srednja podjetja pogosto opozarjajo na težave pri dostopu do virov financiranja. Se tudi vi srečujete s to težavo?
Žal ne. Želel bi imeti tako produkcijo, da bi lahko z denarjem več naredili in več prodali. A mi tisto, kar lahko prodamo, lahko tudi sfinanciramo. Danes lahko dobite kredit, če imate svoj denar. Če pa nimate svojega denarja, pa kredita ne dobite, čeprav ga ravno takrat potrebujete. Narobe obrnjena stvar in banke tukaj res ne delajo za gospodarstvo. Mislim, da bankirji gospodarstva enostavno ne razumejo.
Zdi se, da se je treba pri nas, kar malo bati nagrad. Mnogi nagrajeni podjetniki so kasneje končali v takšnih ali drugačnih težavah. Ali slovensko okolje dopušča tudi podjetniški neuspeh?
Podjetje običajno dobi nagrado, ko je na vrhu. Podjetje je na nekem kolesu, ki se enkrat obrne gor in drugič dol. Vprašanje pa je, kako močan je ta nihaj. Če si nekoliko konzervativen in veš, da se bo to zgodilo, si že pol naredil. Nihaj zagotovo pride, ampak ne sme bit tak, da ga ne obvladaš. Tako da se to dogaja ni nič nenavadnega. Morda pa je kdo kdaj na lovarikah zaspal in je to posledica malo globjega padca. Naša družba na to gleda po slovensko - privoščljivo. Mi vedno želimo nekomu slabo in tudi raje beremo slabe novice, ker se potem sami bolje počutimo. Slovenci bi vsi radi bili najboljši, in ker tega ne dosežemo, iščemo pri boljših napako. Američani nasprotno iščejo napako pri sebi - zakaj torej oni niso tako dobri. Tudi mi bi morali črpati pozitivne stvari in jih uporabljati. Ta filozofija bi morala biti bolj prisotna in bi jo morala podpirati tudi država.
Kot prvi nadzornik Soda ste pred letom in pol protestno odstopili. Vmes smo dobili državni holding. Se je v tem času upravljanje državnih družb po vašem mnenju kaj izboljšalo?
Nič se ni izboljšalo. Če imate vlade, ki so in niso, ne morejo postaviti nekega koncepta. Politika je okupirala podjetja. Koroprativno upravljanje je katastrofalno slabo. Prevladujejo politični interesi, še bolj pa interesi posameznih skupin, ki so prevzele dobršen del upravljanja slovenskih družb. Izgovarjajo se na politiko, s katero nimajo nič skupnega, ampak imajo druge interese. Tukaj se da še marsikaj narediti. Stvari so zelo enostavne, le volja mora biti, pa tudi nekaj poguma. Čim boste nekomu vzeli neko oblast ali korist, se bo na zadnje noge postavila cela mreža.
