Tiskane izdaje
Virtualizacija strežnikov že desetletja skrbi za njihovo kar največjo učinkovitost v podatkovnih centrih. Programsko določanje fizičnih virov se je nato razširilo še na omrežje, manija programskega opredeljevanja in upravljanja pa ni obšla niti sistemov hrambe podatkov.
Kombinacija tehnologij za virtualizacijo podatkovnih medijev je v zadnjih letih dobila nove razsežnosti, saj podjetja zdaj prek napredne programske opreme upravljajo bazene podatkov, sestavljene iz najrazličnejših rešitev za hrambo podatkov, virtualizirana hramba pa je kot nalašč za projekte s področij velikih podatkov in drugih zahtev, ki se začno z besedo »hiper« ter zahtevajo kar največjo skalabilnost okolja za hrambo in obdelavo podatkov.
Ni vsaka hramba hramba
Virtualizacije hrambe ne smemo enačiti s programsko opredeljeno hrambo podatkov (ang. software defined storage). V času, ko se podjetja vse bolj utapljajo v podatkih, je njihovo obvladovanje – torej shranjevanje in obdelava – postalo visoka prioriteta.
Več kot tretjina IT-oddelkov velikih podjetij jih uvršča med prednostne naloge, kar ni nobeno presenečenje. V zadnjih letih so namreč poskrbela za virtualizacijo strežnikov in celo delovnih namizij, virtualizacija hrambe podatkov (in izdelave varnostnih kopij) pa je naslednji logični korak.
Podjetja se za virtualizacijo hrambe odločajo iz različnih razlogov, v praksi pa je najpomembnejše dejstvo, da na račun tehnologij virtualizacije v svojih IT-okoljih lahko uporabljajo zelo različne sisteme hrambe podatkov različnih ponudnikov. Ti do nedavna tehnologij virtualizacije hrambe podatkov niso obešali na veliki zvon, saj so, sploh veliki, želeli, da podjetja uporabljajo izključno njihove rešitve.
Aplikacija se »pogaja« sama
A nato je prišel val naprednih rešitev s področja hrambe podatkov, imenovan programsko opredeljena hramba podatkov. Ponudniki so »golo« virtualizacijo virov hrambe podatkov nadgradili z naprednimi funkcijami, kot so visoka razpoložljivost, kompresija in enkripcija podatkov, deduplikacija, skalabilnost v svetu petabajtov itd.
Programsko določena hramba podatkov je delo s podatki preselila na višjo raven, kjer sistemski skrbniki prek enega samega vmesnika upravljajo najrazličnejše vire hrambe podatkov – starejše ali novejše diskovne sisteme, rešitve s področja bliskovnega pomnilnika, varnostne kopije.
Infografika: Delo
Ker so vsi viri hrambe visoko virtualizirani, je tudi njihovo dodeljevanje posameznim uporabnikom ali nalogam otročje preprosto – zadostuje že nekaj klikov v ustrezni aplikaciji. Najnovejše aplikacije pa se znajo celo same pogajati za vire hrambe – ko jih pač potrebujejo (več kot jih imajo trenutno na voljo).
Naslednji korak: oblak
Čeprav se sama hramba, ne glede na to, kako visoko virtualizirana je, še vedno izvaja na fizičnih medijih (bliskovnem pomnilniku, disku, traku) in napravah ali skupinah naprav (RAID-polja, podatkovne gruče), težnja po selitvi hrambe v računalniški oblak postaja vse glasnejša. Obvladovanje in obdelovanje (posebej analitika) podatkov v oblaku se zdita lažja, za varnost je odlično poskrbljeno. Težava je le, kako vedno znova poskrbeti za prenos ogromnih količin podatkov v oblak.
A zdi se, da je pravzaprav (ne)zaupanje tisto, ki trenutno zavira masovno selitev podatkov in z njimi tudi poslovanja v oblak. »Posel je tam, kjer so podatki. Današnji realen scenarij je hramba varnostnih kopij v oblaku, a že jutri lahko oblak podjetjem pomeni nadomestno lokacijo ali celo produkcijsko lokacijo. Vsa za poslovanje kritična poslovna programska oprema zdaj v oblaku deluje enako ali celo bolje kot v lokalnih podatkovnih centrih podjetij,« razlaga Aleš Leskošek, direktor podjetja Comaparex Slovenija.
