»Pri nas tisti, ki so podjetje izčrpali, ne odgovarjajo«

Ljubljana – »Največja težava je, da se sploh lahko zgodi stečaj družbe, ki nima premoženja niti za stroške stečaja,« poudarja predsednik Zbornice upraviteljev Slovenije Marko Zaman. Kaj je treba spremeniti, da v stečaj ne bodo šle le prazne lupine podjetij, v katerih upniki ne morejo računati niti na delno poplačilo?

Pred časom smo poročali o pravnomočnem končanju stečajev petih hčerinskih družb propadlega SCT. Pokriti so bili le stroški stečaja ali pa je denarja še za te zmanjkalo, delavci pa so bili poplačani le delno, če sploh. Podobno je tudi v stečajih drugih gradbenih in ostalih podjetij.

»Najprej je treba pogledati, zakaj imamo vse več praznih stečajev,« pravi Igor Knez z Gospodarske zbornice Slovenije. Vzrok je lanska sprememba insolvenčne zakonodaje. »Če dolžnik nima denarja za začetek stečajnega postopka, se za založitev denarja vpraša upnike, sicer pa stroške načelno krije sodišče. Zato je v polovici tega leta toliko stečajev, kot jih je bilo lani vse leto. Drugi vzrok je slovenska mentaliteta; stečaj je postal cenejši od redne likvidacije, lastniki in poslovodje pa so rešeni z vidika odgovornosti. V Sloveniji ne ugotavljamo odgovornosti nekoga, ki je podjetje izčrpal. Če gre tako podjetje v stečaj, z dnem zaključka stečaja te osebe nimajo nobene odgovornosti. V redni likvidaciji je lastnik podjetja odgovoren še eno leto do dve,« pojasnjuje Knez.

Po njegovem mnenju je nujno pravočasno ugotavljanje insolventnosti podjetja. »To je ključna težava,« poudarja naš sogovornik, ki težav ne vidi v sprejeti zakonodaji, ampak v njenem izvajanju: »Banke upnice, drugi upniki in sam dolžnik imajo na razpolago metode, da pošljejo osebo, ki 60 dni po zapadlosti ne plača računa, v stečaj.« Banke imajo namreč vse informacije o poslovanju podjetij, država ve, kdo zamuja s plačili prispevkov in davkov. Ob tem so, denimo, delavci, ki vložijo predlog za stečaj zaradi neizplačanih plač, oproščeni vložitve predujma za začetek stečaja. »Dolžniki se prepozno odzivajo, a tudi upniki niso dovolj aktivni,« pravi Knez in poudarja, da morajo biti odgovorni tako dolžniki kot tudi upniki. Predvsem banke do mikro- ter malih in srednjih podjetij.

Tudi na ministrstvu za pravosodje (MP) ugotavljajo, da insolvenčna zakonodaja (ZFPPIPP) vsebuje vzvode, ki po eni strani dolžnika silijo v pravočasno ukrepanje, po drugi strani pa upniku omogočajo, da pravočasno vloži predlog za začetek stečaja. Na ministrstvu poudarjajo, da so organi dolžnika lahko upnikom odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker organi insolventne družbe niso pravočasno vložili predloga za začetek postopka prisilne poravnave ali stečaja. »Da bi upniki in upravitelj učinkoviteje in brez začetnih stroškov uveljavljali odškodninsko odgovornost nasproti članom poslovodstva in nadzornega sveta, se je z novelo ZFPPIPP-E, sprejeto lani, določila taka oprostitev za sodno uveljavitev odškodninskega zahtevka,« pravijo na MP.

Marko Zaman: Nujna je sistemska ureditev težave

»Upniki s prstom kažejo na upravitelje, čeprav je bilo tudi poslovodstvo dolžno družbo voditi kot skrbni strokovnjaki in upoštevati vsa načela poslovno-finančne stroke, a niso nič naredili in pustili, da gre družba v stečaj brez premoženja tudi za poplačilo prednostnih terjatev. Težava je, da je odgovornost poslovodstva za nastali položaj odškodninska, torej je treba dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti,« pa opozarja predsednik upraviteljske zbornice Marko Zaman.

Ta predlaga sistemsko ureditev težave, ki pa se je do zdaj vlada ni lotila. Zakaj? »Ker je prevelik zalogaj, ne bi bila namreč dovolj le sprememba ZFPPIPP, pri tem pa marsikomu ne bi bila všeč,« odgovarja. Po njegovem mnenju je možnosti rešitev lahko več. Tako, denimo, predlaga, da bi družba ves čas morala razpolagati z osnovnim kapitalom, kot je izkazan v zadnji bilanci stanja. Za to pa bi morali biti poslovodstvo in družbeniki solidarno odgovorni. »Solidarna odgovornost ali neki institut, da bi poslovodstvo ali družbeniki odgovarjali, če sredstva ne bi zadoščala niti za stroške postopka ali poplačilo najmanj prednostnih terjatev, bi poslovodstvo silil v pravočasno ukrepanje,« poudarja naš sogovornik.