Tiskane izdaje
Ljubljana − Prodaja državnih družb postaja vse bolj vroča zgodba. Protiprivatizacijski fronti se je poleg sindikatov, podpisnikov peticije Preprečite razprodajo! pridružila še skupina Državljani proti razprodaji, ki je včeraj o tem organizrala tribuno Ne razprodaja, temveč bolj razumno upravljanje. Za prihodnji teden pa se po poročanju nekaterih medijev menda pripravlja peticija za privatizacijo.
Skupina Državljani proti razprodaji meni, da prodaja državnega premoženja ni edini možni odgovor na slabo upravljanje državni družb, ki ga je treba izboljšati. A kot je razumeti, hočejo zlasti preprečiti prodajo Telekoma Slovenije, ki je v sklepni fazi. Skupina vlado poziva, naj zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb: »Pri tem bomo vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je prodaja Telekoma tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti!«
Prek 10.000 podpisnikov
Avtor peticije proti privatizaciji, ki jo je podpisalo prek 10.000 ljudi, dr. Jože Mencinger, je pojasnil, da ne nasprotuje privatizaciji, ampak načinu prodaj. Hkrati meni, da za privatizacijo ni ekonomskih argumentov: »Naša obrestna mera je zelo padla, prilivi v proračun so večji, imamo presežek v plačilni bilanci.«
Tudi sicer nasprotniki privatizacije menijo, da kupnine od prodaj ne bodo rešile naših javno-finančnih težav. Pri tem izpostavljajo proračun ne pa tudi dobrih 700 milijonov, obveznosti Slovenskega državnega holdinga za poplačilo denacionalizacijskih obveznic in obveznosti Kapitalske družbe do pokojninske blagajne, ki jih ti dve družbi ne bosta mogli poravnati brez prodaje naložb, razen če denar za to zagotovi država. Mencinger priznava da je to in obveznosti do hrvaških varčevalcev LB lahko problem, da pa se trenutno »zadolževanje v svetu izplača«.
Ekonomist dr. Igor Masten pravi, da pri vseh teh pobudah pogreša alternativno rešitev ustavitvi prodaj. Dodaja, da državljane prepričujejo, naj bo država lastnik nekega premoženja, a sam tega ne potrebuje. Nasprotnike privatizacije zato poziva, naj začnejo podjetja kupovati s svojim denarjem. »Če jih je 10.000, naj ustanovijo sklad, vanj vložijo lastni kapital in kupijo kakšno podjetje,« pravi.
Za Telekom prepozno
Janez Sušnik iz Zveze društev upokojencev meni, da pri prodaji ni mogoče vsega metati v en koš. Priznava, da »potrebujemo svež kapital za oživitev ali dokapitalizacijo določenih podjetij in modernizacijo tehnoloških programov«. Dobrih podjetij pa Sušnik ne bi prodal, a pri Telekomu je za ustavitev prodaje prepozno.
O privatizaciji in strategiji upravljanja kapitalskih naložb države bodo verjetno danes med drugim govorili na prvem letošnjem rednem koalicijskem srečanju.
Nekatere družbe potrebujejo sveži kapital
S približevanjem odločitve o prodaji Telekoma Slovenije se stopnjuje pritisk za preklic privatizacijskega seznama petnajstih družb, ki je bil sprejet v obdobju vlade Alenke Bratušek. A celo nekateri podpisniki peticije proti privatizaciji priznavajo, da je določene družbe treba prodati, ker potrebujejo sveži kapital.
»Privatizacija in nacionalizacija sta normalna procesa tržnega gospodarstva,« pravi ekonomist dr. Bogomir Kovač, sicer podpisnik peticije proti razprodaji podjetij. Pravi, da je peticijo podpisal, ker jo je podpisalo malo ekonomistov in ker se mu zdi, da je določen pritisk nujen.
Priznava, da so razprave o tem polne ideologije in da se zato izgublja vsebina. Kovač se strinja, da določene državne družbe potrebujejo dokapitalizacijo, če hočejo preživeti, saj alternativnega mehanizma za alternativni scenarij nimamo. Elan in Paloma, denimo, potrebujeta sveži kapital, ki jim ga država ne sme zagotoviti, tudi če bi ga imela.
Dobri in slabi primeri
Kovač meni, da nas je privatizacija doletela nepripravljene, poleg tega pa vlada ne zna tega svojega stališča pravilno prodati. »Očitno je klonila pod interesi držav in finančnih trgov.« Kovač ugotavlja, da imamo pri prodajah pozitivne in negativne zgodbe. Kot prvo navaja prodajo Aerodroma Ljubljana, kot drugo pa Helios. Kot številni v Sloveniji se strinja, da so bila državna podjetja do zdaj slabo upravljana, čeprav smo v zadnji letih kar trikrat spremenili sistem upravljanja.
Tudi ekonomist dr. Igor Masten, ki peticije ni podpisal, pravi, da gre za vprašanje upravljanja, saj le dobro upravljane družbe lahko državo napajajo z davki. Mi pa da zdaj prodajamo, ker smo se kot upravljavci izkazali za nesposobne. Dodaja, da od države ne pričakuje državnega lastništva v podjetjih, ampak kakovostne vrtce, šole in zdravstvo ter socialno zavarovanje, za kar plačuje tudi davke. Argumenti, da so trenutne cene za prodajo podjetij prenizke, po njegovih besedah ne zdržijo, saj imamo trenutno na svetovnih trgih pravi borzi balon.
Predsednica upravnega odbora SKB Cvetka Selšek se ne zavzema, da bi privatizirali in tujim vlagateljem prodali kar vsevprek: »Treba pa si je priznati, da pri upravljanju v številnih podjetjih nismo bili uspešni in da ta podjetja potrebujejo po eni strani dodatni kapital (če so prezadolžena) ter predvsem druge lastnike, ki bodo lahko zagotovili dodatno kakovost − podjetja, na primer, preoblikovali tako, da bodo lahko ustvarjala višjo dodano vrednost. Zato se mi tudi strah pred tem, da bodo novi lastniki vse razprodali in razgrabili še tisto, kar je ostalo, ne zdi upravičen.«
Hitro in učinkovito
Od strateškega lastnika po njenih besedah verjetno lahko pričakujemo, da bo podjetje racionaliziral, morda kratkoročno celo odpuščal, dolgoročno pa ima gotovo interes, da ohrani dejavnost, poveča dodano vrednost in ustvarja delovna mesta. »Kadar je novi lastnik investicijski sklad, pa si bo prizadeval, da kupljeno podjetje posodobi, usposobi za kakovostno preživetje in ga čez nekaj let proda naprej. Privatizacijo oziroma prodajo podjetij tako vidim predvsem kot priložnost za 'učno uro lastništva' v podjetjih,« ugotavlja in dodaja, da je procese potem treba izvesti hitro in učinkovito.
Ekonomist dr. Ivan Ribnikar je nasprotno proti načrtovani privatizaciji. Kot je zapisal, to v našem primeru pomeni prepustitev naših podjetij, da postanejo hčere tujih in s tem izgubijo svojo samostojnost. »S 'strateškim partnerjem' mislijo prav na to, vendar zavijejo v celofan,« dodaja. Ne strinja se, da je tujega lastništva pri nas veliko manj kot drugod.
Težava za SDH in Kad
Ustavitev privatizacije bi na srednji rok težave lahko povzročila tudi SDH in Kadu, ki morata svoje naložbe prodajati za poravnavanje obveznosti. Te v SDH do leta 2016 znašajo dobrih 700 milijonov evrov, Kadove pa 50 milijonov evrov na leto, letos pa jim je vlada naložila še plačilo 19 milijonov za rekreacijski dodatek k pokojninam. »Zgolj donosi od naših naložb ne zadoščajo za plačilo letne obveznosti,« pravi prvi mož Kada Bachtiar Djalil.
