Tiskane izdaje
Poiskali smo sogovornike, ki imajo poleti polne roke dela. Med tistimi z največ povpraševanja je poročni fotograf Aljaž Hafner. »Stranke se javljajo tudi leto in pol vnaprej. Zdaj polnim termine za prihodnje poletje,« je polno zaseden poletni urnik, ki pomeni 80 odstotkov celoletnega, opisal 28-letni absolvent fotografije na Visoki šoli za storitve. Glavna sezona poročnega fotografiranja se zanj začne konec aprila, konča z začetkom oktobra. Letošnja je razprodana, še kakšen prost termin bi se našel jeseni.
Takšna so njegova poletja v zadnjih petih letih. A da je prišel do te točke, je moral trdo delati. »Marsikdo v poročnem fotografu vidi nekoga, ki pride na poroko v soboto popoldne, malo pritiska na sprožilec in zasluži veliko denarja. Sliši se lepo, vendar ni tako. Ogromno je dela s privabljanjem strank, pisanjem bloga, skrbjo za profil facebook, kontaktiranjem organizatorjev porok, izobraževanjem, sledenjem trendov, navsezadnje je treba po poročnem dnevu pregledati več tisoč fotografij, jih izbrati, obdelati ...« je nizal naloge.
Vreden si toliko kot tvoja najslabša fotografija
Ugled si je pridobival postopoma. »Prvič sem na sestanku s parom kazal fotografije, ki niso imele zveze s poroko, saj za sabo še nisem imel obredov, da bi pokazal, kaj lahko ponudim,« je razkril, kako je začel pot v tem poslu. »Velja rek, da je fotograf vreden toliko kot njegova najslabša fotografija, ki jo objavi. Zato moraš biti precej previden, kaj daješ iz rok,« Aljaž pazi na ugled. Zdaj, ko ga trg – iz leta v leto bolj nasičen s poročnimi fotografi – pozna, mora v promocijo vlagati še več časa in truda; treba je držati dobro ime, pridobivati poroke, ki so večji izziv od klasičnih in si dvigniti ceno. Resda je njegov celoletni zaslužek skoncentriran v poletno obdobje, a to ne pomeni, da preostanek leta počiva: »Med sezono delam tudi po 16 ur na dan, pred njo pa se dobivam s potencialnimi pari, skrbim za marketinško podobo, delam na celostnem izdelku, zamislil sem si, denimo, lesene škatle z usb-ključki, na katerih mladoporočencema predam fotografije.«
Prvemu sestanku s parom najpogosteje sledi zaročno fotografiranje. Delovnik na poročni dan začne zjutraj s fotografiranjem neveste in ženina med pripravami, konča pa s poročno torto. Največ časa porabi za obdelavo fotografij, po navadi jih med več kot 3000 izbere dobrih 500, sledi sestavljanje fotoknjige. Kakšen je njegov slog? »Do določene mere poskušam ustvariti filmski videz, hkrati pa ohraniti mehkobo, ki je primerna za poročni dan,« je opisal Aljaž, ki ima s tremi kolegi Barbar studio, kjer se ukvarja z reklamno in modno fotografijo. Ideje za poročno črpa tudi iz reportažnih fotografij in filmskih scen.
Prek posla odkriva skrite fotogenične kotičke Slovenije. Lani je prvič fotografiral poroko v tujini, tudi letos je potoval v ZDA. »Tam je priprav za poroko več kot v Evropi, veliko je poudarka na detajlih, dan prej imajo vajo, nalepke na tleh določajo, kje bo kdo stal ... Proračun je precej višji kot pri nas. Čeprav mi poravnajo potne stroške in poskušam iztržiti višjo ceno kot doma, sem zanje še vedno poceni. Če bi imel tam vzpostavljeno bazo, kot jo imam pri nas, bi lahko računal petkratnik slovenske postavke,« je razmišljal o novih izzivih.
Jagodni in borovničev
Sladoled Pri Žabarju ponujajo vse leto. Poleti razpolagajo z 18 okusi. »Spomladi dodamo dva do tri. Za kakšne se odločimo, je odvisno od trendov in presoje, kateri se ujemajo z našim konceptom. Maso skuhamo, naredimo sladoled, nato pa okušamo. Ocenjujemo vsi – zaposleni in družinski člani. Ko smo zadovoljni, čakamo na rezultat prodaje. Če se izkaže, da je strankam okus zanimiv, ga prodajamo vso sezono,« je razkril Rok in dodal, da so letošnjo ponudbo obogatili z mangom in črnim ribezom. »Ponavadi posegamo po domačih sadežih, jagodah, borovnicah, višnjah, malinah. Pred časom smo, denimo, ponujali cimetov sladoled, čutiti je bilo pečena jabolka in stranke so razpravljale o sladoledu z okusom jabolčnega zavitka,« je opisoval sogovornik. Poskusili so tudi z okusom skute s pehtranom, a strankam očitno ni ustrezal. Morda zato, ker je bil preveč drugačen, ugotavlja Rok. Najbolj iskana sta jagoda in borovnica, tudi mango se je dobro prijel.
Sladoled poleti pripravljajo vsak dan. Postopek priprave traja tri do štiri ure. »Tehnološke postopke smo dodelali, da sladoled ohranja svojo kakovost. Zelo pomembno je zmrzovanje. Namreč, večkrat ko se zmrzne in odtali, bolj se spreminjajo kristali in struktura. Vse to pa vpliva na naše dojemanje okusa,« je opozoril.
Vročina prinesla španski urnik
Prvi večji obiski se v njihovi slaščičarni začnejo ob sončnih aprilskih dnevih. Največ sladoleda prodajo junija. »V naši bližini je veliko vrtcev in šol, učitelji pogosto pripeljejo razrede ob koncu šolskega leta, starši pa otroke nagradijo s kepicami po prireditvah,« je pojasnil. Najbolj zaseden dan? »Največ ljudi med poletjem pride v sredo in četrtek. Konec tedna se zaradi dopustov umiri. Obisk se poveča v nedeljo pozno popoldne, ko se ljudje spet vračajo v Ljubljano. Če je prevroče, sladoled ne gre v promet, saj se večina zadržuje doma in se šele zvečer okrog 20. ali 21. ure pridejo ohladit. V vročinskem valu smo prešli na španski urnik,« je postregel z zanimivo spremembo navad.
Sladoled pa niso le priprava, proizvodnja in prodaja, je opozoril Rok. »Če se gostinstva resno lotiš, je zelo pomembna higiena, čiščenje proizvodnih prostorov in slaščičarne, potem so tu še zadostne zaloge in veliko opravkov, ki se ne vidijo navzven, denimo, vodenje evidenc, da je vse po standardih, pa zagotavljanje sledljivosti sladoleda – kdaj je proizveden, kakšne so sestavine in podobno,« je vodja slaščičarne poudaril, da dela ob sladoledni vitrini nikoli ne zmanjka.
