Tiskane izdaje
Novico prinaša sporočilo za medije, ki ga je podpisala tamkajšnja služba za strateško komuniciranje. Pravi, da se je uprava Skupine Laško v zadnjem času z bankami upnicami intenzivno pogajala o reprogramu posojil. »Pogajanja, pri katerih ni bil sam reprogram posojil nikoli vprašljiv, še tečejo, saj pogoji reprograma, ki so za poslovanje Skupine Laško izjemno pomembni, še niso v celoti dogovorjeni.« Podrobnih informacij o poteku pogajanj in pogojih ene ali druge strani, pa pred zaključkom pogajanj ne more posredovati. S tem sporočilom je vodstvo Laškega zanikalo tudi današnje navedbe časopisa Finance, ki je v svoji spletni izdaji zapisal, da je neuradno 19 bank upnic Pivovarne Laško že odobrilo reprogram 370 milijonov evrov posojil. A ne dolgoročno, kot bi si želeli Laščani, ampak zgolj za šest mesecev, torej do septembra.
Predsednik nadzornega sveta Pivovarne Laško Vladimir Malenković nam je o tem povedal, da so »znamenja spodbudna«, vendar dokončnih dogovorov še ni, saj usklajevanje poteka s številnimi bankami, pogodbe o reprogramu se podpisujejo z vsako posebej. »Banke imajo različne politike, so lastniško heterogene, zavarovanost njihovih terjatev je različna, prav tako izpostavljenost do skupine Laško, nekatere so samo upnice, druge tudi lastnice. Zato ni moč govoriti o enakih kriterijih, enovitega dogovora ni, ampak je postopek dolgotrajen in kompleksen.«
A večina kreditov skupine vendarle zapade konec marca in alternativa dogovoru o reprogramu - če se ne pokaže drug vir za poplačilo kreditov - je prisilna poravnava ali stečaj. Kaj se lahko zgodi s prehodom na april? Malenković: »No, čez noč se ne zgodi nič. Odkar je skupina v težavah, imamo na vsaki seji nadzornega sveta kot redno točko dnevnega reda tudi poročanje uprave po zakonu o finančnem poslovanju − ZFPPIPP, pri čemer se uprava opredeli do tega, ali je skupina že v situaciji, ko mora sprejeti ustrezne ukrepe po ZFPPIPP. Dozdaj je ves čas veljalo, da je situacija zelo resna, a da ti ukrepi še niso potrebni. Zato 1. aprila skupina ne bo v drastično drugačni situaciji, kot je danes, čeprav dogovor o reprogramu − marca zapade okoli 260 milijonov evrov od skupnega dolga v višini nekaj nad 360 milijonov evrov − še ni dosežen. Verjamemo pa, da bo uspešen.«
Reprogramiranje je nujno
Reprogramiranje kreditov je po besedah sogovornika nujen ukrep in izjemnega pomena bo, za kakšno obdobje in po kakšnih pogojih bo sklenjen. A to je vendarle samo en kamenček v mozaiku potrebne sanacije. Drugi je prodaja nepotrebnega premoženja, ki so jo kot usmeritev Laščani sprejeli predvsem na zahtevo bank upnic potem, ko je bilo jasno, da sanacije skupine ne bodo mogli izpeljati v doglednem času samo s prihodki iz poslovanja. »Vendar pa so predstave, da pivovarska skupina lahko preprosto nemudoma proda vse, kar ni osnovna dejavnost, zelo poenostavljene,« pojasnjuje Malenković. »Postopki so namreč zahtevni, pogosto tudi niso odvisni samo od enega akterja, tako kot je v primeru prodaje Mercatorja. Je pa dejstvo, da je skupina Pivovarna Laško eden redkih velikih sistemov v Sloveniji, ki je sposobna generirati izjemno močan denarni tok, in ima zdravo osnovno dejavnost. Radi bi, da bi se to upoštevano pri razpravi in odločanju o tem, kakšen bo reprogram kreditov. Seveda bi si želeli, da bi bil dolgoročen.«
Zahteve po dezinvestiranju
V zadnjih letih je laška skupina z bankami upnicami sklenila že vrsto reprogramov posojil in vsi so bili kratkoročni. Ideje in zahteve po dezinvestiranju pa so se spreminjale. Osnovna usmeritev v strategiji do 2013 je bila osredotočanje na ohranjanje osnovne dejavnosti in odprodajo vsega, kar ni neposredno povezano z njo, torej časopisnih hiš Delo in Večer, Thermane, Mercatorja, v zadnjem času pa upnice zahtevajo, da je naprodaj vse, tudi Radenska in obe pivovarni. Po Malenkoviću je sicer je strateški interes ohranitev osnovne dejavnosti, proizvodnje pijač, vendar bodo o tem odločali lastniki in upniki. Pričakovanja teh se bodo izkristalizirala v pogajalskem procesu o reprogramu.
Po sanacijskem programu skupine bi se, pojasni Malenković, skozi dezinvestiranje in razdolževanje v srednjeročnem obdobju zadolženost znižala na približno 3-kratnik EBITDA, kar je sprejemljiva raven zadolžitve, ki bi skupini omogočila normalen investicijski cikel in servisiranje obveznosti (zadolženost bi znašala okoli 140 milijonov evrov). Če bi denimo lani pivovarna prodala svoj 23-odstotni delež Mercatorja, bi zanj dobila skoraj 200 milijonov evrov in bi ta cilj že skoraj dosegla, če se bo prodaja zgodila v letošnjem poskusu po ceni med 120 in 130 evri za delnico, pa bo izplen za pivovarno skoraj pol manjši, le še 105 do 115 milijonov evrov. Prodajni postopek je sicer v teku, njegov izid pa po splošnem prepričanju spet negotov.
