Tiskane izdaje
Mežica – »Ustavi črpalke,« je pred dobrima dvema desetletjema ukazal Alojz Lupša, glavni nadzornik transporta v mežiškem rudniku svinca in cinka, in voda je počasi, v štiridesetih dneh pa popolnoma, zalila najgloblje dele rudnika. Dokončno slovo od 350-letnega kopanja svinca in cinka pod najmogočnejšo koroško goro Peco je hkrati pomenilo začetek snovanja nove, turistične dejavnosti v spomin na knapovsko ero.
Mežiški rudarji so sami poskrbeli za ohranitev izjemne tehnične, kulturne in naravne dediščine in zasnovali muzej, ki mu v Evropi ni para. »S turistično muzejsko dejavnostjo smo se začeli ukvarjati leta 1997 z ekipo rudarjev in peščico drugih delavcev Rudnika svinca in cinka Mežica. Najprej smo obiskovalcem ponudili klasičen ogled rudnika, z rudarskim vlakom od Glančnika po 3,5 kilometra dolgem rovu do revirja Moring pod površjem Velikega vrha. Po petnajstminutni vožnji se obiskovalci peš odpravijo po kilometer in pol dolgi poti, kjer so razstavljeni številni eksponati, prostori pa urejeni tako, kot da so jih pravkar zapustili rudarji,« pove Suzana Fajmut Štrucl, geologinja, ki je mežiški rudnik zaprla in s sodelavci na njegovem pogorišču zasnovala sodoben muzej.
Geologinja Suzana Fajmut Štrucl. Foto: Tadej Regent/Delo
Po zgled v druge evropske rudnike
»Bili smo popolni laiki, a odločeni, da storimo vse za ohranitev spomina na rudarjenje. Obiskali smo več rudnikov po Evropi, da bi si ogledali, kako turiste vodijo tam,« pravi Alojz Lupša, ki je v jamo prvič stopil pri dvanajstih letih, najprej čistil rudarske vozičke, nato napredoval v strojnika lokomotive na glavnem transportu, na koncu pa postal njegov glavni nadzornik. »Ljudje so kar prihajali in nismo imeli izbire. Kmalu je bilo tako, da smo skupine v jamo vodili že vsak dan, in to ne samo enkrat,« se spominja Lupša.
»Leta 2002 smo klasičnemu ogledu dodali kolesarjenje po opuščenih rovih. Takšne poti v Evropi ni. Naša je resnično edinstvena, zato smo zanjo dobili nagrado za inovativne dosežke v turizmu,« pove Fajmutova. Speljali so jo po opuščeni transportni poti, od vhoda v jamo na Igrčevem nad Črno na Koroškem do Brega pri Mežici.
Pet kilometrov dolga pot je še povečala število obiskovalcev. »V dvajsetih letih si je podzemlje Pece ogledalo 320.000 domačih in tujih gostov,« pove Suzana Fajmut Štrucl. Prihajajo od vsepovsod. Tudi iz Avstralije in Združenih držav Amerike. Nekateri samo zato, da bi si potopljene dele rudnika ogledali s kajakom.
»Izjemna avantura, ki smo se je domislili, ko smo jemali vzorce vode. Sprva smo po njej brodili v hlačah iz neoprena, nato smo se domislili, da bi bilo super, če bi po njej lahko vozili s čolni,« pravi Fajmutova. Avantura res ni za vsakogar, saj do vode vodi skoraj sto metrov strmih stopnic. A nanje ljudje hitro pozabijo, ker jih povsem začara manjša podzemna reka, ki skozi labirint rovov pripelje do jezerc in odkopov.
Mežiški rudnik. Foto: Tomo Jeseničnik
Novi produkti
Idej za nove turistične produkte jim ne zmanjka. Na domačem dvorišču so uredili doživljajski park, v muzejski stavbi pa preuredili bogato zbirko mineralov, v kateri ima posebno mesto najdragocenejši mežiški wulfenit ali rumena svinčena ruda. Geologom z vsega sveta omogočajo, da si ga ogledajo v naravi, od daleč je zdaj mogoče opazovati sto let staro in 55 metrov visoko separacijo rude v Žerjavu, ki je zaščitena kot tehnični spomenik evropskega pomena.
»Le enkrat se nam je primerilo, da smo obiskovalca razočarali. A ne za dolgo. Dosledno je upošteval naša navodila, naj nikar ne odpira vrat vagona, a je preslišal, da to velja samo za čas vožnje v jamo. Ker ni izstopil, ga je vlakovodja nehote odpeljal nazaj na svetlo. No, pa se je peljal še enkrat v jamo s hitrostjo kakšnih deset kilometrov na uro, čeprav je trdil, da je vanjo brzel s svetlobno hitrostjo,« se spominja Lupša.
