Tiskane izdaje
Spomnimo: Pivovarsko vojno so leta 2001 zanetili apetiti Pivovarne Laško po ljubljanskem Unionu. Pravzaprav je starosta laških pivovarjev Tone Turnšek želel povezati slovensko industrijo pijač, Union pa je bil bolj naklonjen povezavi z belgijskim Interbrewom, s katerim je sklenil sporazum o strateškem partnerstvu. Oba tekmeca sta kupovala deleže Uniona, oddala prevzemni ponudbi, z ekonomskimi študijami in četami pravnikov prepričevala javnost in inštitucije (zlasti tedanji urad za varstvo konkurence) o koristnosti njihove in škodljivosti nasprotne povezave, v štirih letih, kolikor se je vojna vlekla, pa smo Slovenci doktorirali iz obrambe nacionalnega interesa in tolerance do monopola. Leta 2005 sta obe strani po dolgotrajnih trdih pogajanjih presegli status quo in se dogovorili, da Union dobijo Laščani, InBev pa odide s spodobno "odpravnino".
Varuh konkurence v primežu
Pomembna instanca v celotnem dolgem procesu je bil tedanji urad za varstvo konkurence. Največ kritik je požela njegova končna odločba, ki je sicer poskušala prisluhniti tudi argumentom Belgijcev, a je na koncu vendarle odprla vrata koncentraciji pivovarn Laško in Union. In sramežljivo prikimala študiji Veljka Boleta, izdelani za Pivovarno Laško.
Stanislav Kovač je dogajanje videl takole: »Združitev Boletovega ekonomskega imena in domačijske blagovne znamke Pivovarne Laško je prek močne medijske ofenzive štajerskega pivskega lobija v javnosti ustvarila podobo koristnega pivovarskega monopolista, ki brani nacionalne interese v gospodarstvu pred tujim zavojevalskim kapitalom belgijskega InBeva. Z Boletovim podpisom pod študijo o upravičenosti nastanka monopolističnega holdinga Pivovarne Laško je postal monopol v Sloveniji družbena vrednota. Redki posamezniki, na čelu s tako imenovanimi mladimi ekonomisti (Mrkaić, Damijan, Polanec, Masten ...), so na drugi strani tedaj opozarjali, da je monopol v temelju zanikanje tržne konkurence in škodljiv za blaginjo potrošnika in konkurenčni razvoj družbe.«
Kot se je izkazalo kasneje, je imel sicer Veljko Bole iz ozkega konkurenčnopravnega vidika prav. Koncentracija ni imela negativnih učinkov na cene, prva štiri leta so praktično stale, ob vstopu Slovenije v EU pa se je uvoz piva povečal skoraj za štirikrat in konkurenca je naredila svoje. Škodljive posledice monopola so se pokazale drugje: družba oziroma njeno tedanje vodstvo je podleglo noriji napihovanja premoženja, akvizij, veriženja, osebnih lastniških ambicij. Kar se nemara res ne bi zgodilo, če bi bil izid pivovarske vojne drugačen. Ali tudi - če bi napihovanje premoženjskega balona pravočasno preprečile za to pristojne institucije ... Pivovarna Laško pač ni bila edini tak primer.
Z Laškim se je začela tajkunska orgija
Ekonomist Jože P. Damijan je že leta 2002 svaril pred pastmi tako imenovanega nacionalnega interesa, kasneje pa je ostro kritiziral tudi tajkunizacijo, ki se je začela prav z oblikovanjem pijačarske skupine Pivovarna Laško. Ta je zdaj prodana nizozemskemu Heinekenu, vendar Damijan ugotavlja, da odločitev za prodajo strategu vendarle ni bila najbolj optimalen scenarij za vse vpletene v sanacijo zadolžene pivovarne. Čez nekaj let bi akterji lahko za Laško iztržili več, a seveda pod predpogojem, da bi nase prevzeli tudi del tveganja njene sanacije. To se ni zgodilo, saj smo šli v prodajo na vrat na nos, ugotavlja Damijan.
»Prodaja Pivovarne Laško je bila zadnja leta zelo zaželjena kot še zadnja možnost bankirjev, da se iz svojih portfeljev rešijo delnic pivovarne, vendar menim, da so tudi bankirji naredili napako, saj prodaja pivovarne glede na njeno trenutno zadolženost po mojem mnenju ni bila nujna. Če bi bankirji pivovarni reprogramirali posojila na dolgi rok, ji omogočili, da izboljša denarni tok in poslovanje, bi čez nekaj let za Laško lahko iztržili več, kar pa se ni zgodilo, nasprotno; namesto, da bi banke pomagale, da pivovarna splava, so jo vsa leta držale v šahu s kratkoročnim financiranjem in služile z visokimi obrestmi, kar je nesmiselno. Hrvaška Atlantic Grupa denimo ima podobno zadolženost kot Laško, a povsem normalno posluje, banke tudi normalno financirajo njeno poslovanje, medtem ko smo pri nas šli v prodajo na vrat na nos. Namesto, da bi skupino sanirali sami, jo morda čez nekaj let razbili na dve enakovredni podjetji in ju prodali dvema konkurentoma, bomo zdaj dobili velikega monopolista z 85-odstotnim deležem piva in mu omogočili, da izpelje racionalizacijo poslovanja. Obe pivovarni imata namreč presežne kapacitete za približno polovico in prav vsak kupec, ne le Heineken, bi poskušal izboljšati poslovanje, ga narediti bolj učinkovitega, denimo tako, da bi kakšno proizvodno linijo preselil iz Ljubljane v Laško, ljubljansko lokacijo pa morda zaprl, jo spremenil v poslovno stanovanjski kompleks in dobro zaslužil. To se seveda ne bo zgodilo čez noč, temveč denimo čez nekaj let, toda ker tega nismo storili sami, je iztržek za prodajalce manjši. A drugačnega rapleta pravzaprav ni bilo mogoče pričakovati, saj smo z vso norišnico okrog Pivovarne Laško, v katero sta nas leta 2001 zapletla Tone Turnšek in Boško Šrot, zabredli tako daleč, da zdaj s prodajo le na bolj ali manj slab način način rešujemo posledice te njune bedarije,« ugotavlja Damijan.
Posledice pivovarske vojne, ki se je začela leta 2001, pa je občutila tudi vsa Slovenija, saj je prav ta vojna kasneje na široko odprla vrata tajkunizaciji Slovenije. »Ko so Turnšku in Šrotu dovolili, da sta v pivovarski vojni na svojo stran pridobila politiko, preprečila prodajo pivovarne Union belgijskemu Interbrewu in na koncu pridobila še dovoljenje varuha konkurence, se je primer Laško začel valiti kot snežena kepa. Če bi leta 2004 ustavili to zgodbo, bi šla Slovenija najbrž v drugo smer, a se to ni zgodilo, zato so akterji iz Laškega dobili moč in apetiti; zlasti Boško Šrot je šel v ekspanzijo na vse strani, pod svoje okrilje je dobil oba slovenska časopisa (Delo in Večer) in Mercator, zatem pa je v to zgodbo prisilil še banke, pri katerih so se za prevzem Pivovarne Laško morala financirati vsa njena odvisna podjetja. S to ekspanzijo je Šrot pravzaprav dal zgled tudi ostalim, vrata so se odprla tajkunizaciju, po vstopu v evroobmočje, s katerim je prišel tudi poceni denar in krediti, pa se je orgija dejansko lahko začela,« ugotavlja Damijan.
