Uspešna podjetja potrebujejo dolgoročne in odgovorne lastnike

Ko sliši za DUTB, se prime za denarnico, pravi profesor in raziskovalec na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Boji se namreč, da je to spet ena od ustanov, ki prepotrebnega lastniškega in upravljavskega prestrukturiranja podjetij ne bo spodbujala. Nov kapital odgovornih lastnikov pa je po njegovem prepričanju edino, kar lahko oživi tisti del gospodarstva, ki ga je kriza spravila na tla. Uspešni (na srečo) živijo svoje življenje.

Kako kot raziskovalec vidite dobra podjetja? Kaj pomeni biti uspešen?

Uspešnost običajno merimo glede na postavljene cilje. Naša podjetja se delno primerjajo notranje – v Sloveniji bi lahko nekdo rekel, da so uspešna vsa podjetja, ki imajo dodano vrednost višjo od povprečne. Seveda bi lahko v globalnejšem kontekstu rekli, da je uspešno podjetje tisto, ki na primer dosega avstrijsko dodano vrednost, ki je več kot dvakrat višja od naše. Obstaja nekaj naših podjetij, čisto industrijskih, niso iz visoke tehnologije, ki to dosegajo. Tak primer je recimo Količevo Karton, ki ima skoraj 100.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Ali pa BSH Nazarje, ta dosega okrog 80.000 evrov. Zame so uspešni tisti, ki dosegajo avstrijsko dodano vrednost ne glede na to, da nimamo takega poslovnega okolja, kot je v Avstriji.

Zakaj je pomembno, da se poskušamo primerjati z Avstrijo?

Zdi se mi, da se s sosedo čedalje bolj primerjamo, in to mi je všeč – v upanju, da se bomo zgledovali po njih. Avstrijsko poslovno okolje je kljub vsemu eno najbolj razvitih, najuspešnejših na svetu. Včasih smo se nekoliko primerjali še z Italijo, sedaj pa je v primerjavah vse bolj zgled Avstrija.

Zakaj je nastal ta premik?

Zanimivo vprašanje. Bila so tudi obdobja, ko so recimo moji kolegi akademiki navajali Slovaško (in njeno davčno ureditev, op. p.) kot neke vrste zgled. Tudi tu je seveda primerjava možna. Sam pa sem v svojem raziskovalnem delu za okolja, s katerimi bi se želel primerjati, vedno jemal skandinavske države, Avstrijo, Švico. Mislim, da je to tisto pravo.

Za temi državami v splošni razvitosti, če jo merimo z BDP, in po dodani vrednosti zaostajamo. Delamo na tem, da bi napredovali?

Po BDP na prebivalca smo na lestvici Svetovne banke na 36. mestu med vsemi državami in to ni tako slabo. Če se še vrnem na merila uspešnosti, pa smo na lestvici konkurenčnosti WEF šele na 70. mestu, pred nami je celo Makedonija. Vprašamo se lahko, kako so postavljena merila za tako oceno. Sam skušam gledati na naš razvoj kot na trajnostni razvoj, kot na uravnoteženje treh elementov, treh vrst kapitala: naravnega, človeškega in pa ustvarjenega. In pri ustvarjenem smo najslabši. Če gledamo uporabo naravnih virov, nismo tako slabi, smo okrog 15. mesta. Poudarjam tudi lastniško odgovornost, ki je marsikdo ne razume prav dobro in je tudi mi nismo znali prav dobro vpeljati v svojo kulturo ravnanja. Gre za to: če sem kmet, je moja odgovornost, da posestvo sinu predam v dobri kondiciji. Sin ima odgovornost, da posestvo preda naslednji generaciji v boljši kondiciji – ne v slabši, ne da ga požre. Tako je odgovorno, dolgoročno lastništvo. Žal ga mi v gospodarskem sistemu nismo usvojili.

Zakaj nam ni uspelo?

V uspešnih državah so razvili dolgoročne lastnike. Prevladujejo družinska podjetja, lahko so tudi zelo velika, ki jih uspešno upravljajo. Tudi delniške družbe v nemškem pravnem območju se zaradi vloge bank obnašajo bolj dolgoročno. Te družbe ne živijo v četrtletnih kapitalizmih – so pa ti še vedno boljši od tega, kar se dogaja pri nas. Naša zgodba je, da nam je v dvajsetih letih bolj kot ne razmeroma boren kapital, ki smo ga imeli na začetku devetdesetih, uspelo samo požreti. Že socializem je bil prerazdelitvena družba in s tem slaba osnova za gospodarjenje. Ko pa smo lastnini poiskali titularje (s prvo privatizacijo, op. p.), se je pokazalo, da so bili bolj kot ne plenilski. Tudi Kad, ki je bil mišljen kot nekakšen kapitalski sklad, smo dejansko postavili za prerazdeljevanje. To je daleč od zgleda Norveške, ki ima svoj suvereni sklad, v katerega se steka denar od nafte. Namenjen je plemenitenju teh sredstev, ne prerazdeljevanju ljudem.

Kaj konkretno je torej šlo narobe?

Ob ustanovitvi Kada smo na primer določili, da mora vsako leto prispevati v pokojninsko blagajno. Tudi zaradi tega se je okrepil pritisk za prodajo deležev v podjetjih, ni pa se teh procesov resno spremljalo. Danes vemo, da so se dogajale razne razprodaje, malverzacije, tajkunske zgodbe, ki so se na koncu »prebile« do bančnega financiranja. Težava je, da večina prevzemnikov ni vlagala v osnovno dejavnost, niso bili pravi gospodarji ali menedžerji. Pogosto so 'za vsak primer' gradili še svoj privatni 'steber', hkrati pa so v podjetju še špekulirali, brez kakšnega osebnega tveganja. Banke so jih podpirale. Temu pravim nelastniško obnašanje, ki je postalo prava rakava tvorba. V 25 letih, privatizacija traja od 1989., smo naredili katastofo. To je zame ključna stvar.

Smo se na tej zavoženi poti česa naučili, kaj bi morali sedaj narediti drugače?

Odgovornost, delati drugače, vidim predvsem pri podjetjih, ki še imajo svobodo ekonomskega odločanja, ne glede na neurejen sistem financiranja – ta so se iz težav drugih gotovo kaj naučila. Tudi mnoge kritike, ki jih sedaj poslušamo, ko na primer gospodarstvo od države zahteva znižanje obremenitev, imajo svoj argument. Vendar, na Danskem so imeli podobno obdobje v kriznih devetdesetih letih, ko so se celo desetletje prepirali, za koliko zmanjšati obseg javnih služb – od šolstva do zdravstvenega sistema. Govorili so, da je vse skupaj predrago. Danes pa pravijo drugače. Podjetja so spoznala, da je javni sektor lahko relativno drag, še vedno pa prinaša neke koristi, ki so za spodbudno poslovno okolje nenadomestljive. Podjetja morajo primarno delati na poslovnih modelih, ki bodo prinašali višje dobičke in dodano vrednost. Pri tem pa pričakujejo tudi pomoč države.

Poudarjanje nasprotij med podjetniških in javnim sektorjem je torej ...

… nesmiselno, kontraproduktivno, umetno, zelo kratkoročno. Kaže sicer na nekakšen obup na obeh straneh. Sistemi v javnem sektorju so marsikje, pa ne govorim sedaj o plačah, že čez rob. Treba bi jih bilo bolje organizirati, vendar se s tem nihče resno ne ukvarja. Tudi javni sektor mora postati veliko bolj odgovoren, kar zadeva stroške in seveda tudi inovativnost. Ko govorim o inovativnih poslovnih modelih, govorim tudi o javnem sektorju, ki ga je treba ustrezno spodbuditi. Ni dovolj zahtevati od direktorja, naj linearno zniža plače za toliko in toliko, ni pa mu omogočeno, da bo plačal odpravnine, kaj šele da bi izvajal drugačno prestrukturiranje. V javnem sektorju bo za to odgovorna država. Pa tudi zasebni sektor bo morali nekatere stvari dojeti. Morajo mu biti ustrezno predstavljene. Lahko zelo znižamo obremenitve, samo potem ne moremo več govoriti o javnem zdravstvu – imeli bi kar velik del zasebnega, podobno v šolstvu. Tudi to je možnost, vendar moramo razpravo o tem opraviti. Kot so Danci dolgo debatirali, moramo tudi mi ugotoviti, kaj si sploh želimo.

Torej, na Danskem se je pokazalo, da storitve javnega sektorja lahko toliko dajo, da se jih izplača vzdrževati?

Seveda. Toda javni sektor mora to dokazati. Njegovi 'odjemalci' so podjetja v zasebni lasti, tuji in domači, ki pokažejo, na koliko v resnici vrednotijo kakovost storitev javnega sektorja. Mi pa smo zgodbo pripeljali tako daleč, da brez denarja tudi kakovosti ni. Bomo imeli učinkovit, inovativen javni sektor, ki bo gospodarno in odgovorno delal v smeri res izjemno kakovostnih storitev? Mislim, da je to tisti cilj, ki bi se ga morali resno lotiti, tudi na strani države, pa se ga ne. Ko govorimo o reformah, bi jih postavil na te temelje. Žal je pogosto največ, kar država stori, znižanje plač v javnem sektorju. To je zame malo preveč, predolgo traja.

Zakaj se torej država in odločevalci tega problema ne lotijo resno, vsebinsko?

En problem je gotovo nestabilnost vlad. V zadnjih dvajsetih letih smo bili priča tudi izjemni negativni kadrovski selekciji v ministrskih strokovnih službah. Vsaj po moji oceni od tam dobro usposobljeni ljudje odhajajo. Vsak minister, ki pride za malo časa, ima tam vse manj ljudi, ki dejansko nalogam niso kos. Hkrati so se še bolj zaprli, ker varčujejo in ne najemajo svetovalcev od zunaj. Prišli smo do tega, da smo v začaranem krogu nekakovosti. Zdaj slišimo, da se je znan izdelovalec harmonik Rutar preselil v Avstrijo. Zakaj? Ker ne znamo urediti sistema intelektualnih pravic. Pa bi morala biti tudi javna uprava vir kakovosti, saj kreira pogoje na trgu in s tem omogoča razvoj. S tega vidika je na upravo gledati kot na investicijo. Dokler tega ne bomo res dojeli in se teh problemov lotili, bomo živeli v razmerah, ko gospodarstvo zahteva znižanje stroškov javnega sektorja, ta – ali pa politika – pa vpije nazaj, da podjetja ne naredijo dovolj, nimajo ustreznih poslovnih modelov in se ne ukvarjajo resno z ljudmi. Vse to drži – ampak s tem smo v neproduktivnem pingpongu.

Kaj pa lahko kljub vsemu naredimo, da bi presegli to negativno okolje? Kdo je pozitiven primer?

Kar veliko jih je, ki v sedanjem okolju, celo slabem, če sem ciničen, delajo z avstrijskimi rezultati.

Kako jim pa uspe?

To je ključno vprašanje, ki ga je treba postaviti podjetjem. Uspešni imajo stabilno lastniško strukturo, ki se v normalnih razmerah lahko preoblikuje, vanjo vstopijo (ali iz nje izstopijo) novi partnerji. Ključno je, da je pri teh nakupih in prodajah v ozadju dovolj gospodarnega gledanja. Zelo jasno delajo z vlaganjem v ljudi, v inovativnost, v nove poslovne modele. Ne padajo v špekulacije, ohranjajo razmeroma zdravo financiranje. Niso se igrali s plenjenjem podjetij. Ni pa seveda rečeno, da je zasebna lastnina sama po sebi jamstvo za dobro poslovno prakso. Zaznavam kar nekaj povsem privatnih podjetij, kjer so se lastniki povampirili, začeli so črpati iz podjetij, da so si gradili hiše na Jadranu. Sedaj imajo podjetja v bankrotu in seveda vpijejo: Država, pomagaj, banka noče dati.

Naj jim država ustreže?

Seveda ne. Pritisk javnosti, da banke ne posojajo, je seveda velik. Vendar dodatno posojilo za podjetje v hudih težavah te vrste ni rešitev. Pridobijo naj kapital. To pa seveda pomeni, da lastniki lahko izgubijo vse. Vendar, če nisem sposoben kapitalsko ustrezno delovati, če mi nihče noče posoditi, ker vame ne verjame, potem moram tisto, kar je ostalo, prodati. Moram se soočiti s tem, da sem zavozil zgodbo. Pri nas pa do tega razmisleka ne pride. Gre za dvojnost, ki jo čutim prek politike in tudi med nami ekonomisti, popolnoma različno dojemanje, kaj je nacionalni interes. Zame je nacionalni interes vzpostaviti sisteme za zdravo gospodarjenje, odprtost družbe. Vendar ne znamo doseči družbenoorganizacijske ravni, na kateri bi to delovalo. To so glavni izzivi. Čiščenje starih dolgov in težav bo trajalo nekaj časa, v vmesnem obdobju pa je treba staviti na dobre konje.

Čiščenje bo zadelo predvsem podjetja, ki so pristala v državni lasti. Bo proces stekel do konca, se pravi do prodaj, glede na to, da politika ob vprašanjih privatizacije pogosto spreminja stališča?

Upam, da bodo proces pravilno peljali naprej. Kot spremljam prve izjave, se mi zdi, da novi gospodarski minister zdravo gleda na stvari, razume, kaj je treba narediti in kaj je pomembno. Verjamem, da so tudi finančnemu ministru stvari logične. Da se v politiki hoče pogosto manipulirati in zganjati populizem, je od nekdaj znano. Vendar je dobra politika tista, ki uspe zmoderirati družbo v prave spremembe.

Ali to za nas pomeni, da podjetja, ki nimajo kapitala, dobijo nove lastnike?

Vsekakor. Druge poti ne vidim.

Pogost politični problem je tuje lastništvo. Vidite tudi kakšen potencial domačega kapitala in odgovornih lastnikov?

Mnogi govorijo, da imamo Slovenci zelo veliko kapitala v tujini. In da se ta želi vračati. Če je to res, težko ocenim. Ne vidim pa problema v kapitalu. Trenutno se za naložbe v Sloveniji zanimajo različni kapitalski skladi, med njimi taki, ki jih poznamo pod oznako turn around. Gre za sklade, ki naložbe prestrukturirajo in so pripravljeni iti tudi v zelo problematična podjetja. Treba je iskati tiste, ki imajo poslovno zgodovino, veliko denarja, veliko izkušenj. Take, ki prinesejo pameten denar.

Kaj to pomeni?

Pameten denar pomeni, da upravitelj sklada natančno ve, kaj hoče s prevzetim podjetjem narediti. Praviloma že sluti, komu ga bo po nekajletni sanaciji lahko prodal, seveda za večji denar. Hvala bogu! Saj ti ljudje prihajajo, da bi kaj zaslužili. Imajo znanje in izkušnje, zato je večja tudi verjetnost, da bodo rezultati dolgoročno uspešni. Turn around skladi razumejo posel. Bančni denar, še posebej za Slovenijo to velja, žal ni prav pameten. Našim bankirjem zelo zamerim, da malo pogledajo bilance, ne poglabljajo pa se v posel. Banke bi morale spremljati, kaj podjetja počnejo z denarjem, ki so jim ga posodile, vendar te poslovne logike niso usvojile.

Kako pa lahko prodajalec preveri, kdaj je potencialni novi lastnik »predstavnik« pametnega denarja, ne pa špekulant?

Spremljati je treba njegovo poslovno zgodovino. Sklad, ki deluje nekaj desetletij in upravlja več milijard premoženja, jo ima. To sicer ne pomeni, da mu je z vsakim poslom uspelo, je pa gotovo bolj zanesljiv partner. Take sklade bi bilo treba spodbuditi, da vlagajo k nam. SID banka bi prav tako lahko bila nekakšen sklad skladov. Tudi 300 milijard evrov investicijskih sredstev, ki jih načrtuje evropska komisija, ni drugega kot neke vrste financiranje s pomočjo skladov v kombinaciji javnega in zasebnega. Doslej je bila pri nas težava, da je velik del naših prodajalcev delal za svoj račun, za svoje procente.

Dodaten problem je verjetno, da pri nas uradniki neradi sprejemajo odgovornost pri potencialno politično občutljivih odločitvah.

Natanko tako. Če bo premoženje prodajal SDH v nekem odnosu z DUTB, ga je treba zelo hitro urediti. Na odločevalska mesta je treba postaviti prave ljudi in jim na neki način zaupati. Ti pa morajo tudi prevzeti odgovornost. Napaka, ki jo narediš, se seveda zgodi. Odgovornost je treba ocenjevati v smislu, ali si bil pokvarjen, podkupljiv.

Utegnejo na potek privatizacije vplivati tudi težave DUTB, ki sedaj prihajajo na plano, na primer v povezavi z njihovimi plačami?

Kar zadeva DUTB, predvsem menim, da je tamkajšnje upravljanje napačno zastavljeno. Oblikovan je enotirni sistem, pa bi moral biti nujno dvotirni z zelo jasnimi pristojnostmi. Vlada bi ga morala spremeniti, potem pa naj se novi nadzorniki ukvarjajo s tem, ali DUTB vodijo pravi ljudje. Predvsem pa mora politika povedati, kakšna je strategija pri privatizaciji.

Te torej še zdaj nimamo?

Nikakor ne. Procesa zato ne znamo upravljati. Največji problem naše gospodarske krize je politična nekultura oziroma kriza, ki že tako dolgo traja. Ta nezmožnost izhoda. Smo v fazi, ko bi politika morala imeti pomembno vlogo, ne zna pa se organizirati, tako, da bi lahko sprejemala potrebne odločitve.

Torej je premalo, da bi se v sedanjih razmerah zanašali na to, da lahko gospodarski voz potegnejo naprej izvozniki in druga podjetja, ki jim gre dobro?

Vidi se, da ob ugodnih zunanjih okoliščinah lahko dosežemo 2 do 3 odstotke rasti. Za kaj več pa bi se morala država zelo resno lotiti spremembe lastniške strukture. Po moji oceni polovica slovenskih podjetij potrebuje novega lastnika ali pa jih je treba zapreti. Eno ali drugo se bo zgodilo. Država mora tu odigrati svojo vlogo. Meni ni čisto nič všeč teh deset let, ki jih je DUTB s spremembo zakona dobil za prodajo deležev v podjetjih. Ne, pet let. DUTB nima niti jasno opredeljenega poslanstva. Vedno sem razumel, da je njihova vloga čim prej poiskati nosilce kapitala. Nekateri sedaj pravijo, naj se DUTB ukvarja s prestrukturiranjem podjetij. Iz česa le? Saj nimajo namenskega denarja za to, še manj znanja. V DUTB sem si predstavljal dvajset ljudi z mednarodno perspektivo, ki znajo pripeljati kakovostne kapitalske sklade. In to bi bilo treba narediti hitro, že pet let je preveč.

Rok je bil podaljšan z utemeljitvijo, da bi prodaja v petih letih pomenila pritisk na cene. Je to problem ali ne?

Poglejva takole. Če pride za partnerja v podkapitalizirano podjetje, katerega realna vrednost je blizu nič, turn around sklad, ga bo dokapitaliziral, meni pa bo mogoče ostalo pet ali deset odstotkov. Kasnejše prestrukturiranje ni moje breme, zagotovo pa vem, da bom pet do deset odstotkov nove vrednosti dobil, ko se bo podjetje čez nekaj let prodalo. In če pravijo, da je hitra prodaja pritisk na ceno, kaj to pomeni, da nam bo v naslednjih desetih letih podjetja uspelo samim urediti? Potrebujejo kapital, pameten denar. Tu vprašam, kdo pa bo to naredil? Tistih 60 Slovencev, ki so prišli iz bank? Ne. Mogoče mednarodna svetovalna družba? Ne, tudi oni tega ne delajo. Resnično prestrukturiranje vedno opravi nekdo, ki prinese kapital. DUTB tega ni sposoben, ne s Švedom, ne s Slovencem, ne s kom drugim.

Kaj bi torej moral biti cilj države pri prestrukturiranju podjetij, ki jih je prevzela slaba banka?

Delujoča podjetja. Vendar hitro. Vzemimo za primer Cimos, kjer smo se sanacije po mojem prepričanju lotili narobe. Namesto da bi določili zdrava, delujoča jedra in jim našli odgovornega lastnika, poskušamo s prestrukturiranjem dolga in svežimi posojili ohraniti celoto. Sedaj se vidi, da tudi tisti okrog Cimosa, od kupcev do dobaviteljev, niso prepričani, da iz tega kaj bo. In ko ni več zaupanja v gospodarski subjekt, je problem. V avtomobilski industriji pa sploh, težko je ohraniti partnerje. Cimos v zadnjem letu, dveh ni podpisal niti ene resne pogodbe, v dejavnosti pa so cikli razvoja novih izdelkov sedem let. Dvomim, da lahko do leta 2016 situacijo obrne.

Ko se bodo pogodbe z dobavitelji iztekle, se utegne torej spet znajti na dnu?

Se bojim, da bo tako. S sedanjim posegom smo vznemirili morebitne kupce, saj so videli, da na naši strani sploh ne vemo, kaj delamo in kaj dolgoročno želimo. Kupili smo si čas za dve do tri leta, potem pa bo, kar bo.

Včasih imam občutek, da odločevalci vedo, kaj bi bilo treba narediti, pa se s tem nočejo spoprijeti, ker bi to pomenilo, da vpliv v podjetjih izpustijo iz rok.

Da, to je velik problem. Pa še kakšni okostnjaki bi začeli padati iz omar ... Vendar, v politiki imamo nove nosilce. Verjamem, da je premier Cerar pošten človek. Če zadevo razume, se bo odzval. Javnosti pa je treba povedati, da podjetja, ki so na DUTB, danes niso vredna nič. Za ta podjetja moramo poiskati kapital. Ne govorim o Telekomu, ki ga lahko prodamo za milijardo. Toda kdor misli, da bomo prek DUTB v desetih letih iz podjetja, ki ni danes vredno nič, bili sposobni narediti toliko, kot smo zdajle dali vanj (na primer Cimos), oziroma še kaj zaslužili, je, milo rečeno, naiven. Tako ne gre. Potrebujemo pameten kapital in lastnike, ki imajo denar.

Vidite v podjetniškem okolju kljub vsemu kaj pozitivnega?

No, podjetja, ki imajo zdrave temelje, kljubujejo razmeram. Hitro se razdolžujejo, kar je tudi mene presenetilo. V zadnjega pol leta je začela presenetljivo hitro naraščati dodana vrednost. Ne vem pa, ali je to vzdržno glede na mednarodne razmere. Hitro se lahko znajdemo v novi krizi.

Glede na to, da smo izvozno povezani …

… smo zelo odvisni od politike EU, ki je za moj okus pod vplivom Nemčije preveč obarvana z varčevanjem. Po drugi strani pa se Evropa prav tako ne loteva nekaterih resnih strukturnih stvari, tako kot se jih mi ne. Najslabši signal te javne pogoltnosti je zame Bruselj, z njihovimi plačami in vsem. Bremena je treba deliti. Nemci so bili zadnja leta zelo egoistični. Namen zgodbe z Grčijo je bil predvsem čim večje poplačilo nemških bank, ki so bile izpostavljene. Težko bo Evropo na tak način peljati naprej. Živimo pa v tem kontekstu in z njim se je treba spoprijeti. Slovenija bi potrebovala premišljeno, lastno politiko. Žal sem zelo pesimističen, ker ta vlada prepočasi dela. Pravzaprav težko kaj ocenjujem, saj o temah, o katerih se pogovarjava, ni rekla tako rekoč še ničesar.

Zaključujeva torej s tem, da uspešni del podjetij deluje kljub kaotični politiki?

Tako nekako. Uspešna podjetja veliko bančnega denarja ne potrebujejo, če že, ga dobijo v tujini. Nekako jim gre. So pa tudi najboljša pred izzivom prestrukturiranja poslovnih modelov. Pred kratkim sem bral študijo, ki je zajela več kot 3000 najboljših podjetij, vprašali pa so jih, kaj pričakujejo v naslednjih petih letih. Kar 85 odstotkov menedžerjev je odgovorilo, da pričakujejo izjemno turbulentno okolje, 72 odstotkov jih je reklo, da bodo njihovi poslovni modeli ogroženi, se pravi, da jih bodo morali začeti spreminjati. Tudi slovenska najboljša podjetja se morajo temeljito spremeniti, če hočejo ostati vlečni konji. Ni namreč zagotovila, da bodo čez pet let še vedno dobra, če so danes uspešna.

Verjetno pa so v iskanju teh odgovorov prepuščena sama sebi?

Da.

Bi jim država lahko dala kakšno podporo?

Država bi se morala predvsem vprašati, kakšna je delovnopravna zakonodaja, kakšna je zaščita intelektualnih pravic. Prehajamo v model družbe znanja, kjer je posel prefinjen. Tu ne gre za subvencije prijateljem, s čimer smo se ukvarjali zadnjih petnajst let. Gre za tisto pravo podporo. Še kako je na primer pomembna inovacijska dejavnost. Glede podpore države imam tudi slabe izkušnje. Leta 2011 smo denimo sprejeli raziskovalno in inovacijsko strategijo, ki je bila kar dober dokument. Rečeno je bilo, da bo na to temo sprejet zakon do konca leta 2012. Proces je s svojim nedelom, neodzivnostjo blokiralo ministrstvo za gospodarstvo. Smo pri koncu leta 2014, in tega zakona še ni.