Tiskane izdaje
Ljubljana, Berlin - Nova vlada bo mandat, kot kaže, začela v letu visoke gospodarske rasti. Umar je včeraj napovedal 5,1-odstotno rast BDP, ki temelji tudi na rasti izvoza na krilih dobaviteljev nemški avtomobilski industriji. Tej pa je ameriški predsednik Donald Trump napovedal vojno: »Obdavčili bomo Mercedes Benz, obdavčili bomo BMW!« Kaj to pomeni za Slovenijo?
»Ta čas je zelo težko ugotoviti, o čem se sploh govori, ko je govor o možnih carinah, ki so jih uvedle ZDA. Po drugi strani vemo, da lahko pričakujemo povračilne ukrepe, vendar ne vemo, na katerih področjih, še manj v kakšnem obsegu bi bili uvedeni,« na vprašanje Dela o možnih posledicah trgovinske vojne med EU in ZDA na Slovenijo odgovarja direktor Umarja Boštjan Vasle. Poudarja, da je Slovenija nadpovprečno odprta država: »Še več, prav v teh industrijah, ki so povezane z jeklarskimi industrijami, avtomobili in podobnim, imamo pomembno vlogo pri izvozu in v mednarodnih verigah. To pomeni, da bi bila Slovenija ob kakršnihkoli zapletih tudi nadpovprečno prizadeta.«
Velik del slovenskega uspeha v izvozu je posledica tega, da zelo veliko slovenskih podjetij dela z avtomobilsko industrijo, predvsem za nemško, je poudaril svetovalec uprave avtomobilskega dobavitelja Štore Steela Marjan Mačkošek: »Protekcionistični ukrepi za avtomobilsko industrijo bi zmanjšali slovenski izvoz predvsem na evropski trg, vplivali pa bi predvsem na tiste, ki delamo za nemški premijski avtomobilski razred.« Na ameriškem trgu so od evropske avtomobilske industrije prisotna predvsem nemška podjetja Mercedes, BMW, skupina Volkswagen s premijskimi vozili, nekoliko tudi italijanski Fiat.
Nemčija je najpomembnejši slovenski izvozni trg. Lani je v Nemčijo izvozila za 5,7 milijarde evrov, kar je okoli petina vsega slovenskega izvoza. Slovenska podjetja v to državo izvozijo več kot v Italijo in na Hrvaško, ki sta druga in tretja najpomembnejša izvozna partnerja, skupaj.
»Grožnje nemški avtomobilski industriji so gotovo slabe tudi za Slovenijo,« je dejala Ajša Vodnik, generalna direktorica AmCham Slovenija. Investicije in trgovina na obeh straneh Atlantika zagotovijo 15 milijonov delovnih mest in ustvarijo kar tretjino svetovnega BDP. Enostranska dejanja, kakršna je bila ameriška uvedba carin na jeklo in aluminij, ne koristijo nikomur, protekcionizem prinaša gospodarstvo brez konkurence, je še dodala.
Ameriške grožnje Nemčiji
Nemško avtomobilsko industrijo močno prizadeva dizelska afera, zdaj pa se lahko upravičeno boji še višjih carin na ameriškem trgu, saj je Trump do zdaj uresničil že več podobnih groženj. Izstopil je iz čezpacifiškega trgovinskega sporazuma TPP, napovedal nova pogajanja o sporazumu Nafta s Kanado in Mehiko, temeljito znižal podjetniške in druge davke ter naznanil visoke kazenske carine na številne tuje proizvajalce jekla in aluminija. Na grožnje EU s protiukrepi je odgovoril z lastnimi grožnjami na račun evropske avtomobilske industrije in nobenega dvoma ni, da mu je največji trn v peti nemška. »Dvignite ovire in odstranite vaše carine, če ne, bomo obdavčili Mercedes Benz, obdavčili bomo BMW!« je Trump v Pensilvaniji grozil nemškima paradnima avtomobilskima družbama, ki skupaj z drugimi v Nemčiji in vsej Evropi zagotavljata milijone delovnih mest.
Kritike na Trumpove grožnje so ogorčene, a nekateri strokovnjaki poskušajo njegove zahteve tudi razumeti. Američani za v Evropi proizvedene avtomobile plačujejo le 2,5 odstotka carine, Evropejci za proizvedene v ZDA desetodstotne. Če bo Trump to izenačil, v avtomobilističnem raziskovalnem centru CAR na univerzi Duisburg-Essen računajo, da bodo nemški proizvajalci na ameriškem trgu obremenjeni s skoraj tremi milijardami evrov na leto.
Na münchenskem inštitutu Ifo verjamejo, da tudi Evropska unija ni raj svobodne trgovine, za kakršno se rada predstavlja, in da to še posebno velja v primerjavi z ZDA. Povprečne carine EU po njihovih raziskavah pomenijo 5,2 odstotka, ameriške pa le 3,5 odstotka, v posameznih panogah pa so razlike še večje. Ne vedno v ameriško škodo, saj po navedbah direktorja Ifovega centra za mednarodno ekonomijo Gabriela Felbermayra Američani na evropske torbice zaračunavajo osemodstotne carine, na čokolado devetodstotne, na nekatere mlečne proizvode dvajsetodstotne in na otroško hrano 23-odstotne. V absolutnih številkah je bil leta 2015 ves ameriški izvoz v EU obremenjen s carinami v vrednosti 5,7 milijarde dolarjev, precej večji evropski izvoz v ZDA pa s 7,1 milijarde dolarjev.
Čas za znižanje carin
»Čas bi že bil za razmislek o skupnem nižanju carin po vsem svetu,« verjame münchenski ekonomist. »Uskladitev navzdol bi bila precej boljša od carinsko-političnega oboroževanja navzgor.« Opozarja, da so se Evropejci in Američani o carinah zadnjič dogovorili med urugvajskim krogom Splošnega carinskega in trgovinskega sporazuma GATT med letoma 1986 in 1994. Četrt stoletja pozneje se je EU z dvanajstih članic razširila na osemindvajset, v naslednico GATT Svetovno trgovinsko organizacijo se je včlanilo več kot štirideset novih držav, med njimi Kitajska, Vietnam in Rusija. Tehnološki napredek je hkrati zelo znižal komunikacijske in logistične stroške, kar je ustvarilo nove povezave in fragmentiranje proizvodnje po vsem svetu, navajajo na Ifu. »Pravila in carinske obveznosti Svetovne trgovinske organizacije odslikavajo 'stari svet', za 'novi svet' še ni primernih mednarodnih ureditev,« ugotavlja Felbermayr. Krog pogajanj iz Dohe, ki se je začel leta 2001, se premika po milimetrih ali še to ne, po analizi ekonomista predvsem zato, ker razvite države nimajo več veliko možnosti za nižanje svojih carin, države v razvoju pa se bojijo kitajske konkurence in svojih nočejo nižati.
To dokazuje, kako zelo se izgublja eno temeljnih spoznanj razvoja po drugi svetovni vojni, da zmanjšanje trgovinskih ovir prinaša koristi vsem, in to ne le pri Trumpu. Konec koncev so Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo TTIP, ki se poleg nižanja ali celo odstranjevanja carin teoretično še naprej ukvarja tudi z dilemami »novega sveta«, kot je reguliranje dela in investicij, v prazno prestavo še pred akcijami Trumpa pomaknili evropski ugovori. Trumpove akcije pa vendarle prizadevajo do zdaj uveljavljene načine reševanja trgovinskih sporov in hkrati zadajajo resno udarce tradicionalnemu varnostnemu zavezništvu med Evropo in ZDA, čeprav na obeh straneh Atlantskega oceana obsojajo tudi nepravične trgovinske prakse Kitajske in nekaterih drugih držav. Se bo nova nemška vlada znala in zmogla spopasti s temi izzivi?
