Tiskane izdaje
Ljubljana – Afera Dizelgate izstavlja prve račune. Nemški Volkswagen (VW) in ameriške oblasti so v teh dneh sklenile poravnavo vredno do 15,3 milijarde dolarjev, ki naj bi jo sodišča dokončno potrdila v oktobru.
Približno dve tretjini tega zneska lahko pričakujejo pretentani ameriški vozniki Volkswagnovih vozil z dizelskimi motorji. Teh je kar 475.000, kako se jim bo nemški velikan oddolžil, pa se bodo lahko odločili sami. Prva možnost je, da Volkswagen odkupi vozilo, druga pa, da ga popravi tako, da zmanjšajo vrednosti škodljivih izpustov, a verjetno tudi zmogljivosti motorja. Ne glede na izbiro bo lastnikom spornih vozil pripadla še finančna kompenzacija v višini od 5100 do 10.000 dolarjev. Preostalo tretjino 15-milijardne poravnave ali dobrih pet milijard dolarjev so si izposlovale zvezne države in ameriški regulatorji trga.
Škandal, ki še ni izstavil
Kljub težkemu udarcu ugledu nemških avtomobilskih proizvajalcev pa VW zanimivo spet prevzema prvo mesto med svetovnimi proizvajalci vozil. V prvih petih mesecih letos je okrepil svoje prodajne številke in preskočil japonsko Toyoto, ki je tradicionalno šibkejša na kitajskem in evropskem trgu, kjer so kupci spet drznejši pri nakupovanju avtomobilov. Svetovna prodaja VW do konca maja je na letni ravni zrasla za 0,6 odstotka na 4,33 milijona vozil, približno 125.000 več od Toyote. Če se bo trend nadaljeval vse do konca leta, bo novega lastnika letos dobilo 10,16 milijona vozil VW.
A to je slaba tolažba za delničarje VW. Po 1,6 milijarde evrov visoki lanski izgubi so bili namreč lani prisiljeni sprejeti 97 odstotkov nižjo dividendo in hud padec vrednosti delnic. Nemški velikan je na borzi tako danes vreden še vedno približno polovico manj kot na vrhuncu aprila lani. V nekaj več kot letu dni so delničarji VW siromašnejši za okoli 60 milijard evrov. Nevarnost, da se izgube še povečajo, medtem ne bo izginila, vse dokler se VW ne bo pogodil še z ostalimi vozniki in svetovnimi regulatorji.
Velikani in velike poravnave
Ameriška poravnava VW je največja v zgodovini avtomobilske industrije, s čimer se uvršča med največje vseh časov. Kljub temu je pravi palček proti dogovoru med 46 ameriškimi zveznimi državami in tobačnimi velikani iz leta 1998. Ti denimo še danes praznijo žepe in z denarjem polnijo proračune ameriških zveznih držav.
Največja poravnava doslej je sledila več sto tisoč civilnim tožbam proti veliki četverici proizvajalcev tobačnih izdelkov Philipu Morrisu, R. J. Reynoldsu, Brown & Williamsonu in Lorillardu. Ti so v zameno za odrešitev pravne odgovornosti za zdravstvene težave, ki jih povzroča uporaba tobačnih izdelkov, privolili v 25-letni program polnjenja proračunov zveznih držav v skupni vrednosti najmanj 206 milijard dolarjev.
Poravnava na žalost ni imela želenih učinkov, saj ni bistveno prispevala k zmanjšanju porabe tobačnih izdelkov, tudi zaradi neodgovornega trošenja zveznih držav, ki so za boj proti razraščanju uporabe tobaka namenile le delček pridobljenih sredstev. Namesto tega so gradile vse od namakalnih sistemov za igrišča za golf, občinskih stavb do pristaniških pomolov. Še več, na podlagi 25-letnega denarnega toka iz poravnave so izdajale obveznice in se močno, predvsem pa neumno zadolževale.
Zvezna država Michigan bo morala po izračunih časnika New York Times na primer kar 1800-krat več denarja vrniti, kot si ga je sposodila. Krajši konec so tako spet potegnili navadni državljani, medtem ko tobačni velikani na koncu niso utrpeli hujšega padca prometa ali dobičkov.
Podobno se je razpletlo veliko razlitje nafte v Mehiškem zalivu, ki ga je leta 2010 zakrivila naftna ploščad Horizon v lasti britanske energetske družbe BP. V naslednjih letih so prihodki in dobički BP celo rasli, šele lanska več kot 20 milijard dolarjev težka poravnava je ob nizki ceni nafte BP pahnila v 6,5 milijarde dolarjev globoko izgubo, največjo doslej.
Podobno usodo deli Bank of America, ki je zaradi zavajanja vlagateljev pomagala poglobiti krizo in si prislužila 16,65 milijarde dolarjev kazni. Zaradi visokih odpisov pred tem in 1,6-milijardne davčne olajšave je poravnava ni bistveno prizadela. In tako je v večini primerov, ko se oblasti poravnajo z industrijskimi prestopniki, katerih finance kakšno leto pokašljujejo, kmalu zatem pa je vse po starem.
