Zamejski posli: Emerik – slabe izkušnje s slovenskim kupcem

Monošter – Podjetje Emerik, d. o. o., je pravzaprav velika žaga na obrobju Monoštra na Madžarskem, ki sta jo v dveh desetletjih postavila in razvila porabska Slovenca Imre in Marija Merkli. Zdaj imata zaposlenih trinajst delavcev, skoraj polovica jih je prav tako Slovencev z Gornjega Senika in okolice.

Imre Merkli je svojo obrtniško pot začel še v socialističnih časih Madžarske kot kovinar. Mlad je najprej delal v monoštrski tovarni kos in srpov, a je poleg tega doma kmalu začel izdelovati drobne kovinske predmete in vijake. Ko je bilo dela dovolj, je pustil službo v tovarni in začel povsem na svoje, medtem ko je žena Marija kot kuharica delala v gostinstvu, pozneje pa sedem let kot gospodinja na slovenskem konzulatu v Monoštru.

Ko je kovinarsko podjetje, ki je pri Imretu Merkliju naročalo največ izdelkov, propadlo in posel z vijaki ni več prinašal dovolj zaslužka, se je podjetni Slovenec preusmeril v lesno predelavo. Na obrobju Monoštra je kupil staro žago in najprej začel žagati les za ostrešja. Žago so postopoma posodabljali in širili ter poleg ostrešij začeli izdelovati različne lesene palete, predvsem za transport delov v avtomobilski industriji. Sprva so izdelovali palete za Oplovo tovarno avtomobilov v Monoštru, pozneje pa tudi za druge madžarske avtomobilske tovarne in za naročnike v Avstriji.

Žena Marija je po tem, ko sta dobila drugega otroka, pustila službo in se zaposlila v domačem podjetju, v katerega sta nenehno vlagala, ga širila in kupovala novo opremo. Zdaj imajo sodobno žago, sušilnico, avtomatsko linijo za izdelavo evropalet, računalniško voden obdelovalni stroj za les in drugo, na leto pa predelajo približno 7000 kubičnih metrov lesa. Tega največ kupujejo od koncesionarjev, ki gospodarijo z madžarskimi državnimi gozdovi, a zadnje čase je do smrekovine in borovega lesa na Madžarskem vse težje priti, pravita. Zato iščeta možnosti nakupa lesa tudi čez mejo, v Sloveniji oziroma v severnem delu Prekmurja, ki je najbližje Monoštru, in zato stroški transporta še niso tako veliki.

Krizo seveda čutita tudi v svoji dejavnosti. Še posebno prodaja gradbenega lesa je v teh letih na Madžarskem zelo upadla, saj novogradenj skoraj več ni, nekaj lesa kupujejo le tisti, ki obnavljajo ali popravljajo stara ostrešja. Tudi iz Oplove tovarne v Monoštru je naročil zdaj manj kot pred krizo, za zdaj ostaja trden le še avstrijski trg. In za enak zaslužek morajo zdaj delati več in poiskati več manjših kupcev, pravi Marija. Cene svojih izdelkov zaradi slabšega povpraševanja niso mogli zvišati že najmanj dve leti, proizvodni stroški in stroški plač delavcev pa rastejo ves čas, še pravi.

V iskanju novih kupcev sta Merklijeva pred kakšnim letom poskusila tudi v Sloveniji, a sta se že pri prvem poskusu tako opekla, da zdaj nimata več želje po sodelovanju s sonarodnjaki. Podjetje iz Novega mesta je namreč pri njih naročilo in tudi prevzelo za cel kamion palet, vrednih približno 5000 evrov, a po enem letu razen 1500 evrov avansa nista dobila plačila in ne vesta, ali bosta ta denar sploh kdaj videla. »Nismo veliko podjetje in to za nas ni majhen znesek. In ker oba prihajava iz skromnega okolja – v Imretovi družini v Ritkarovcih je bilo devet otrok, v naši družini na Gornjem Seniku pa trije – in sva si vse, kar imava, ustvarila sama s trdim delom, nama takšen znesek pomeni še toliko več,« pravi Marija.

A ne samo s Slovenci, tudi z Madžari imata podobno slabo izkušnjo, tako da sta zaradi tega in zato, ker je njihova cena zdaj prenizka, začasno ustavila linijo za izdelovanje evropalet in izdelujeta le še posebne palete po naročilu za avtomobilske tovarne.