Zavarovalnice lahko vlagajo – in upoštevajo tveganja

Ureditev Solventnost 2, ki bo (poenostavljeno rečeno) od zavarovalnic zahtevala več kapitala pri vlaganju v bolj tvegane naložbe, je namenjena predvsem varovanju imetnikov polic in ohranjanju sposobnosti zavarovalnic, da bodo svoje obljube lahko izpolnile tudi čez nekaj desetletij, je odločen Gabriel Bernardino, predsednik evropskega združenja zavarovalnih nadzornikov EIOPA.

Tudi zato je zadržan do pobude evropske komisije, da bi tudi z »zavarovalniškim denarjem« krepili unijo kapitalskih trgov. EIOPA bo zavarovalnicam pod blažjimi pogoji, kot jih za vlaganje na kapitalski trg sicer predvideva Solventnost 2, zelo verjetno dovolila samo infrastrukturne projekte s primernimi denarnimi tokovi.

Kateri so po vaši oceni največji izzivi v zavarovalniški dejavnosti v tem času?

V tem hipu bi rekel, da je sprememba regulatornega režima iz Solventnosti 1 v Solventnost 2 velik izziv. Ne samo zato, ker je to tehnična sprememba v načinu, kako zavarovalnice izračunavajo svoje kapitalske zahteve, saj je več od tega. Je tudi sprememba v kulturi obravnavanja tveganj, je tudi izziv z organizacijskega stališča in seveda – zahteva čas.

Največji izziv za zavarovalniško dejavnost pa po moje prihaja iz dveh smeri, iz gospodarskega okolja in s področja tehnološkega razvoja. Živimo v okolju nizkih obrestnih mer. To prinaša zelo veliko spremembo v odločanje v investicijski dejavnosti zavarovalnic. Spremembe v tehnologiji nas vodijo v digitalno dobo. Način, kako se dela z velikimi količinami podatkov, se spreminja, in to bo precej vplivalo na poslovne modele pri pripravi zavarovalniških produktov. Drugače je to, da imamo običajno pri spremembah evolucijski proces, sedanje nove tehnologije in pojavljanje digitalne dobe pa prinašajo hitre spremembe, ki v sistem vnašajo tudi motnje. In poslovni modeli zavarovalnic se bodo morali spremeniti, se temu prilagoditi. To je veliki izziv za zavarovalniško dejavnosti in seveda tudi za regulatorje.

Po lani opravljenih stresnih testih zavarovalnic je EIOPA poudarila, da nizke obrestne mere zmanjšujejo število poslovnih priložnosti za zavarovalnice. Hkrati dejavnost s Solventnostjo 2 prehaja v obdobje, ko bo treba za bolj tvegane naložbe zagotoviti več lastniškega kapitala. Kako se bo to dvoje usklajevalo?

Opozarjam na pomembno razliko. Ni Solventnost 2 tista, ki bi povzročala težave v poslovnih modelih zavarovalnic. Kvečjemu bi lahko rekli, da bo uvedba Solventnosti 2 te probleme bolj transparentno prikazala v bilancah zavarovalnic, prav tako pa v regulatornem okolju. Je pa res, da ko gledate kapitalske zahteve, količnike in ocenjevanje tveganj skozi določila Solventnosti 2, se marsikateri posel zdi bolj tvegan, kot če ga gledaš skozi oči Solventnosti 1.

Vendar se mi to zdi pozitivno. Poleg tega poskuša uvajanje Solventnosti 2 prehod od enega režima k drugemu opraviti brez motnje. Predvidena so prehodna obdobja, v katerih se bodo uredila zatečena razmerja. Zavarovalnice imajo veliko starih produktov, ki so jih prodale v preteklih letih, seveda v drugačnih makroekonomskih okoliščinah. Prodajale so jih z dolgoročnimi obljubami, ki jih je zdaj veliko teže izpolnjevati. Seveda si ne želimo, da bi direktiva Solventnost 2 povzročila motnjo na trgu, sprejeti je treba tudi obstoječo realnost.

Kako dolga so ta obdobja in na katerih področjih?

Recimo, šastnajstletno obdobje je predvideno v nekaterih ekstremnih situacijah, ko se morajo zavarovalnice prilagoditi na področju dolgoročnega življenjskega zavarovanja. Tu so jamstva in obveznosti z zelo dolgo zapadlostjo in je takojšnja uskladitev zelo težka.

Je pa tak pristop zelo pomemben, res želim poudariti, da se Solventnost 2 že ukvarja s temi vprašanji. Prehodna obdobja imamo in končni cilj je, da bodo zavarovalnice držale in izpolnile obljube, ki jih dajejo imetnikom svojih polic. Kar želimo, je, da pri spremembi iz enega režima v drugega družbe postopno okrepijo svoj položaj. Seveda pa morajo izpolnjevati regulatorne zahteve in tudi zaveze, ki jih imajo do imetnikov polic. To je zelo pomemben element za nadzor.

Torej ne pričakujete, da bi kombinacija novih pravil in okolja nizkih obrestnih mer prizadela zavarovalnice tako, da bi morale iskati veliko dodatnega kapitala – to bi za nekatere od njih lahko pomenilo problem?

No, imeli bomo različne situacije, to je jasno. Pravzaprav gre prav za to, kar naj bi se zgodilo z uvedbo novega regulatornega režima. Danes, s Solventnostjo 1, ki ni občutljiva za tveganja, imata lahko dve različni zavarovalnici, na primer, enako strukturo obveznosti, vendar z zelo različno vrsto tveganj v svojih investicijah. Zdaj morata ti dve izpolnjevati enake zahteve glede kapitala. S Solventnostjo 2 pa bosta morali upoštevati različne zahteve, odvisno od njunih tveganj, ki so v naložbah. Na primer, s Solventnostjo 2 družba, ki ima dobro ujemanje ročnosti sredstev in obveznosti, ni kaznovana. Če pa je ujemanje sredstev in obveznosti manj dobro, bo morala zagotoviti več kapitala. Vendar je to kar smiselno.

Tudi za konkretne situacije iz »starih« knjig s pogodbami se bodo nove, zvišane zahteve iz Solventnosti 2 uporabljale, vendar bodo zavarovalnice imele možnost, da jih postopno izpolnijo. Naj tudi zagotovim, da priložnosti zavarovalnice ne bodo dobile zastonj. Morale bodo pokazati, da so pripravljene upoštevati vse zahteve in da to delajo tako, da se cilju postopno približujejo. Če ne bodo izpolnile obveznosti, bodo seveda izločene s trga. EIOPA po lanskem stresnem testu priporoča nacionalnim nadzornikom, naj bodo bolj kot prej zelo pozorni na nevzdržne poslovne modele. Ena pomembnih lekcij iz finančne krize je, da mora biti bolj in bolj preprečevalen. Potrebujemo vse več vpogleda v nastajanje tveganj, prepoznavati moramo vzorce tveganj in ocenjevati poslovne modele. Če so poslovni modeli nevzdržni, potem bi se morale zavarovalnice prilagoditi in jih spremeniti. Gre za preventivni pristop, samo tako lahko preprečimo, da se nadzornik pojavi na prizorišču šele takrat, ko je ogenj že izbruhnil.

Kako pa v financah in zavarovalništvu prepoznamo, kateri poslovni model je nevzdržen?

Naj kot primer navedem, kaj zdaj, v razmerah nizkih obrestnih mer, opažamo na področju dolgoročnih garancij, na primer pri življenjskih zavarovanjih. Če zavarovalnica izdaja police z dolgoročnimi zajamčenimi donosi za 20, 30, ali 40 let, potem se ji sredstva in obveznosti skoraj gotovo slabo ujemajo. Praviloma so ročnosti obveznosti precej daljše od ročnosti naložb. Zato je prisotno veliko tveganje reinvestiranja. V okolju nizkih obrestnih mer to pomeni, da bolj ko so naložbe kratkoročne, višje je tveganje, ki ga prevzema zavarovalnica.

Torej, v taki situaciji mora zavarovalnica poiskati naložbe v derivative, ki so daljši od trajanja obveznosti, ali pa gre za nevzdržen poslovni model. To je tip analize, ki jo mora opraviti nadzornik. In seveda, prva linija obrambe so zavarovalnice, njihovi direktorji. Družbe, ki prodajajo takšne produkte, so odgovorne, da pravilno upravljajo s tveganji in imajo sposobnosti, da jih obvladujejo. Niso nadzorniki tisti, ki bodo zavarovalnicam govorili, kakšne produkte naj prodajajo, to je njihova stvar. Poskrbeti pa morajo za to, da je njihov posel vzdržen. Nadzorniki morajo to spremljati, in če ni vzdržno, bodo morali ukrepati tako, da bodo branili imetnike polic. Razlika med starim in novim režimom pa je, da bodo nadzorniki imeli na voljo veliko več orodij, veliko več podatkov iz poročanja. Tako bodo vzpostavili sistem zgodnjih opozoril in bodo lahko ukrepali, preden gredo stvari narobe. In to je, mislim, najpomembnejše za raven zaščite vseh nas kot potrošnikov.

Evropska komisija je spomladi predlagala, da bi morali zavarovalnicam olajšati vlaganja na kapitalskem trgu. S tem namenom naj bi spremenili tudi nekatera pravila v Solventnosti 2. Kakšen je vaš pogled na to?

Gre seveda za del projekta unije kapitalskih trgov in prizadevanj, da bi oživili nekatera investicijska področja, kot je, na primer, listninjenje (sekuritizacija). S stališča nadzornikov smo seveda zelo veseli, če zavarovalnice razpršujejo svoje investicijske portfelje in gredo prek dosedanjih tradicionalnih investicijskih razredov. Pravzaprav je eno največjih tveganj, ki ga lahko najdeš v zavarovalnici, prav koncentracija vlaganj. V preteklosti smo jo, na primer, videli v suverenem dolgu, pa v finančnem sektorju, recimo v izpostavljenosti do bank. Vendar, ponavljam, zavarovalnice morajo biti previdne, razumeti morajo tveganja, opraviti dobro analizo.

V EIOPA zdaj proučujemo infrastrukturne projekte. Kot veste, je zelo pomemben del vlaganj tudi v Evropi, vse države jih potrebujemo. Investicije v infrastrukturo lahko imajo nekatere karakteristike, ki so zanimive tudi za zavarovalnice, še posebno če gledaš dolgoročno. Vendar so tu tudi tveganja. Na svetu ni zastonj kosila. Julija smo o tej problematiki opravili javno razpravo, zdaj pa bolj specifično analiziramo, katere so ključne karakteristike infrastrukturnih projektov, ki bi lahko bili primerni za zavarovalniške investicije. Dotikamo se tako obveznic kot delnic, posebno po infrastrukturnih projektih – vendar ne v vseh.

Kakšne pa so te karakteristike, ki bodo morale biti izpolnjene, da bo infrastrukturni projekt primeren za zavarovalnico?

Odobreni tipi infrastrukturnih projektov bodo deležni drugačne obravnave v smislu kapitalskih zahtev, ki bodo torej nekoliko znižane v primerjavi s splošnimi projekti. Karakteristike pa so, na primer, da projekti ponujajo dolgoročen in stabilen denarni tok. To je, recimo, tisto, kar zavarovalnice potrebujejo …

… vendar je prav dovolj velik denarni tok v infrastrukturnih projektih lahko problematičen.

Seveda, zato pa ne bo prišla v poštev vsa infrastruktura. Presojalo se bo več meril, po katerih bomo razvrščali projekte, prav tako tudi več elementov, ki jih bodo morale zavarovalnice izpolniti, da bodo lahko investirale. Ker so denarni tokovi v prihodnosti odvisni od različnih elementov, bo potreben stresni test, ocena, kaj se lahko zgodi, če gre kaj narobe. Ne moremo jih ocenjevati samo po najbolj rožnati sliki. Torej, odzive iz javne razprave še analiziramo, naš končni nasvet evropski komisiji pa bomo izdali konec septembra. Mislimo, da bo predlagana ureditev še vedno skladna s tem, kar Solventnost 2 uvaja 1. januarja 2016.

Bo »kapitalsko blažje« obravnavana le infrastruktura, ne pa, na primer, obnovljivi viri energije, za kar si tudi prizadevajo zavarovalnice?

Delno lahko tudi to področje pride v poštev, če bo šlo za infrastrukturni projekt, ki vključuje obnovljive vire energije in izpolnjuje kriterije.

Kaj pa financiranje podjetniškega sektorja, predvsem malih in srednjih podjetij, kar je želja evropske komisije?

Ne, to bi bilo bolj kompleksno področje, preden bi izpolnilo merila. Tveganja so višja. Lahko pa zavarovalnice investirajo tudi v ta sektor, pač v okviru splošnih pogojev. Dejstvo je, da bodo s tem povezane višje kapitalske zahteve, saj so tveganja večja. Tu moram biti zelo jasen. Naj tudi poudarim, kaj je linija, s katere kot nadzorniki zavarovalnic ne odstopamo. Po našem mnenju so kapitalske zahteve v ureditvi Solventnost 2 z namenom, da ščitijo imetnike zavarovalnih polic. Zagotoviti želimo, da bodo zavarovalnice čez 20, 30 ali 40 let imele denar, s katerim bodo izpolnile dane zaveze. To je ključni cilj režima zagotavljanja previdnosti. Ni njegov namen, da bi dajal spodbude za vlaganja v kakšen določen naložbeni razred. In to je prav. Politično pa je dobra odločitev, da se s stimulacijo gospodarstva ukvarjajo vlade – vendar imajo na voljo druge instrumente, recimo fiskalno politiko. Mi pa mislimo, da če bi šli z ocenjevanjem tveganj v previdnostnem režimu v napačno smer in bi z njim dajali spodbude, bi to povzročilo popačenje cen in pripomoglo k večji ranljivosti v prihodnje. To ni naš namen in tega ne bomo svetovali evropski komisiji.

Vendar pa pritiski zavarovalnic v tej smeri obstajajo?

Seveda. Ampak veste, vsak regulatorni režim je vedno ravnotežje med cilji. Naša in naš mandat je v tem, da zelo resno jemljemo svojo nalogo varstva imetnikov polic. Kot pa sem rekel prej: veseli smo, da zavarovalnice gradijo razpršeno strukturo naložb, vendar v nadzorovanem okolju in brez kriznih situacij.

Ena od lekcij iz krize je tudi, da ko tveganja ustvariš in jih spustiš v sistem, ne izginejo. Če jih ne vključiš pravilno v določanje cen produktov, ki jih prodajaš strankam, bo to na koncu plačal nekdo drug. Če ne čez pet, pa čez deset let, v zavarovalništvu ta krog lahko traja tudi dlje. Kadar imamo motnjo pri ocenjevanju tveganj, bo iz tega nastal problem, in mislim, da je to izkušnja ki jo moramo jemati zelo resno.

Kaj pa smo v Evropi naredili narobe pri obravnavi bančne in dolžniških kriz?

Režimi, ki smo jih imeli regulatorji, v resnici niso dohajali hitrosti sprememb na trgu. Tudi to je lekcija, ki jo moramo prenesti v Solventnost 2. Ni vse v kapitalu, veliko je v vodenju in upravljanju tveganj. Težav v bankah ni povzročil Basel 2, prej je bilo tako, da so banke sprejemale tveganja in jih »prepakirale« v listninjenje, ne da bi jih pravilno ovrednotile in vključile v cene. Solventnost 2 smo začeli oblikovati leta 2006, že za leto 2016 načrtujemo, da bomo opravljali pregled implementacije, saj je ena od nalog EIOPA, da oceni učinek regulacije na različnih področjih. Po potrebi bomo ureditev prečistili, dopolnili. Tudi to je pomembna lekcija, na svetu ne bo več regulatornih sistemov, ki bi ostali nespremenjeni dvajset let. Ekonomski cikli so zdaj precej hitrejši in temu se je treba prilagoditi.