Tiskane izdaje
Ljubljana - »Nakup Žita je prvi in eden najpomembnejših korakov Podravke h konsolidaciji prehrambene industrije v Adria regiji,« je danes v Ljubljani napovedal predsednik uprave hrvaške skupine Zvonimir Mršić. Največje slovensko pekarsko podjetje je dobilo lastnika, ki ne peče kruha, obljublja pa, da bodo Žitovi izdelki dobili možnost rasti na številnih tujih trgih, kjer je Podravka navzoča.
Prodaje slovenskih prehrambenih podjetij si sledijo s svetlobno hitrostjo. Zadnja prodajna tarča ljubljansko Žito je od danes že v polovični lasti hrvaške Podravke, ki se bo s prevzemom povzpela v sam vrh prehrambene industrije na slovenskem trgu s približno 119 milijonov evrov skupnih prihodkov letno.
»Pomembno se nam zdi, da smo za Žito našli strateškega partnerja,« je v imenu prodajnega konzorcija Žita izjavil predsednik uprave SDH Matej Pirc.
V odnose s slovenskimi kmeti ne bodo posegali
Podravka in Žito imata razvejan prodajni asortiman izdelkov. V nekaterih, denimo v rižu, testeninah, čajih in začimbah, se tudi prekrivata, zato je bilo eno ključnih vprašanj danšanje dobro obiskane novinarske konference tudi, ali bo Podravka morda opuščala ali celo odprodala katere od programov.
»Cilj vsakega strateškega investitorja je, da razvija poslovanje prevzetega podjetja, prav takšne načrte pa ima z Žitom tudi Podravka. Naš cilj je, da povečamo prodajo proizvodnih asortimanov obeh podjetij,« je poudaril Mršić. Seveda pa imajo vse blagovne znamke tudi svoj življenjski cikel, zato jih proizvajalci, tudi Podravka, dajejo na trg ali umikajo z njega, je dodal. »Prepričan sem, da se enako obnaša tudi Žito. Analizirali bomo, kje se sortimana prekrivata in kje so možne sinergije,« je napovedal Mršić. Po njegovi oceni, ima Žito velik potencial pri nadaljni prodaji svojih izdelkov in te bo Podravka podprla. »Žito zdaj 80 odstotkov proizvodnje proda na slovenskem trgu, ostalo pa izvozi. S to transakcijo Žito dobiva priložnost, da svoje izdelke ponudi na več kot dvajsetih trgih, na katerih ima Podravka lastno distribucijsko mrežo,« je poudaril.
V Podravki obljubljajo tudi, da ne bodo posegali v odnose Žita s slovenskimi kmeti, ki se bojijo, da bo Žito poslej v svojih mlinih mlelo hrvaško pšenico. Žito je doslej namreč odkupilo približno polovico slovenske pšenice, ki pa je na Hrvaškem cenejša. »Kar je dobro za Žito, je dobro tudi za Podravko,« je Mršić odgovoril na vprašanje, kaj bo z nabavo žita pri slovenskih kmetih. Predsednik uprave Žita Janez Bojc pa je poudaril, da je Žito v svoji poslovni politiki domačim potrošnikom vedno zagotavljalo slovensko poreklo izdelkov oziroma izdelke iz slovenske pšenice. »Ne vidim nobenega pametnega razloga, da bi to v prihodnje spreminjali, kajti če slovenski potrošnik želi slovensko blago, bo vsak pameten in smotern manager ali podjetje to potrošnikom tudi zagotovil,« je poudaril Bojc.
Iz domačega v tuj državni objem
Agrarnega ekonomista Aleša Kuharja skrbi predvsem makroekonomski vidik spremembe lastništva v Žitu. »Podravka,« pravi, »je sicer vsega spoštovanja vreden poslovni sistem, vendar je v večinski lasti države. Stremimo za tem, da bi podjetje umaknili iz državnega lastništva, potem pa ga, paradoksalno, prodajamo tujemu podjetju, ki je v skoraj 60-odstotni posredni ali neposredni lasti druge države. Slovenija je popolnoma obrnila ploščo, iz spridenega nacionalnega interesa smo postali popolnoma nacionalno neobčutljivi. Obe skrajnosti sta napačni.« Na samo prevzemno podjetje Kuhar nima pripomb, ker je Podravka resen strateški igralec, usmerjen v internacionalizacijo. Morda bi lahko sklepali, dodaja, da so hrvaška država in njeni skladi bolj pameten lastnik kot Slovenija, če državna podjetja prevzemajo tarče v soseščini, in to dobra podjetja kot je Žito.
Kaj pa prevzem pomeni za Žito?
Kuhar: »Podravka je močna v konditorstvu, otroški hrani, zdravilih, kulinaričnih dodatkih, ima močne blagovne znamke, ni pa aktivna igralka v pekarstvu. Zato je zelo pomembno, kako bo menedžment Podravke strateško umestil Žito, ki pa je kljub vsemu prvenstveno pek. Gre za zelo velike razlike v branžah. Ima tudi komplementarni program, testenine, začimbe, čaje, kjer si družbi konkurirata, a poraja se vprašanje, kaj bo s pekarstvom.«
Ob tem ekonomist namigne na »umazane podrobnosti«; po njegovem hrvaški kapitalski krogi delujejo zelo povezano in strateško. »Dejstvo je, da je shirani hrvaški sistem, Agrokor, prevzel največjega slovenskega trgovca. Zdaj je ključno, s kakšnimi dobavitelji bo posloval v regiji. Ne morem se znebiti vtisa, da gre pri prodajah Mercatorja, Pekarne Grosuplje, Žita za usklajeno zgodbo, ki jo vodi Agrokor oziroma njegovi upniki. V ozadju se dogaja zelo močna konsolidacija. Ta je v interesu finančnih vlagateljev, ki se želijo izvleči iz nasedlih naložb, posledice pa bomo čutili potrošniki, predvsem slovenski, deloma tudi hrvaški. Ne vidim velikih pozitivnih zgodb.«
Prodaja Žita za partnerja Deloitta Slovenija Yurija Sidorovicha ni revolucionarna stvar. »Ne vem, od kod ta strah pred tujimi lastniki za živilska podjetja. Poglejte Hofer, ki tudi ponuja slovenska živila. Tuji lastniki niso tako neumni, da bi sveže mleko vozili iz Afrike,« pravi. Priznava pa, da to pomeni konkurenčni pritisk in da bodo naša podjetja morala začeti razmišljati poslovno: »Če bodo slovenski dobavitelji razmišljali v smeri stroškovne učinkovitosti in kakovosti, bodo vedno bolj konkurenčni kot tuji.«
Sindikati terjajo jasne zaveze
V Sindikatu kmetijstva in živilske industrije Slovenije so razočarani, ker konzorcij prodajalcev Žita ni upošteval njihovih predlogov zavez, ampak zgolj ceno. Kot je dejal sekretar sindikata Boris Frajnkovič, ima država pri različnih prodajah različne vatle. Pri nekaterih, npr. Pivovarni Laško, so zavezo, da bo novi lastnik še tri leta spoštoval podjetniško kolektivno pogodbo, vnesli v prodajno pogodbo, pri Žitu pa so take zahteve zavrnili, češ da je to nedovoljena državna pomoč. Zaposleni v Žitu pričakujejo javne in jasne zaveze novega lastnika, da bo ohranil število zaposlenih v družbi, proizvodne lokacije in sedež podjetja in da ne bo posegal v podjetniško kolektivno pogodbo. To bi bil, pravijo, pogoj za kvaliteten socialni dialog v podjetju.
Katastrofa za slovenske žitarje
Podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije in predsednik komisije za prodajo slovenske pšenice v slovenski žitni verigi Franc Küčan pa je o prodaji Žita hrvaški Podravki dejal: »Za slovensko kmetijstvo je prodaja Žita Hrvatom katastrofa. S tem prodajamo slovensko kmečko srebrnino. Zakaj srebrnino? Ker je Žito pomemben člen v verigi pridelave in predelave pšenice. Žito je v slovenskem prostoru eden največjih igralcev, saj letno predela okrog 60.000 ton pšenice, torej glavnino slovenske pšenice. Podravka pa je velik igralec pri pridelavi in predelavi pšenice na Hrvaškem, saj je povezana v Todorićev sistem Agrokor, ki obvladuje več kot polovico proizvodnje pšenice na Hrvaškem. Ker imajo na Hrvaškem letno milijon ton presežkov te poljščine, je Podravkin nakup Žita iskanje porabnika teh presežkov. Pšenico bodo vozili na predelavo v Žito, izdelke pa plasirati na slovenski trg. Ta je zanje zanimiv tudi zato, ker smo mu v zadnjih letih naredili dobro reklamo pod geslom »kupujmo domače«. Nihče ne bo preverjal, ali je pšenica hrvaška ali slovenska, saj je trg odprt. To pomeni, da bomo slovenski kmetje, ki smo v zadnjih petih letih intenzivno izboljševali sorte in kakovost pridelka, da bi zadostili visokim zahtevam slovenske mlinskopredelovalne industrije, ostali pred vrati zaradi prodaje Žita, pa tudi Pekarne Grosuplje. Kmetje smo tako izgubili mlekarsko bitko, sedaj izgubljamo žitno bitko, znana je zgodba Fructala z breskvami v Ajdovščini in zgodba s tovarno sladkorja v Ormožu.«
