Kriza v Turčiji 2001. je bila podobna današnji v EU

Skokovita gospodarska rast, po zaslugi katere se Turčija danes uvršča med najprodornejša gospodarstva sveta, se bo po besedah profesorja ekonomije na ankarski univerzi TOBB Serdarja Sayana letos občutno umirila, država pa bo morala prihodnja leta previdno manevrirati med čermi, ki bi lahko ogrozile dosežke zadnjih let.

Turčije se je zaradi njene hitre gospodarske rasti v zadnjem desetletju v nekaterih krogih oprijelo ime »Evropska Kitajska«. Kaj je skrivnost njenega uspeha?

Leta 2001 je državo doletela zelo huda finančna kriza, med glavnimi krivci zanjo pa je bila pretirana vladna poraba, ki je prispevala k ogromnim proračunskim primanjkljajem. Te je vlada financirala z izdajo obveznic, ki so jih kupovale banke in nekatere so se zaradi dobičkonosnosti tovrstnega početja povsem osredotočile na trgovanje z njimi. Ko je udarila kriza, so številne banke bankrotirale, nekatere tudi zaradi »družinskih povezav« s holdingi, ki so jim dajale previsoka in zelo ugodna posojila.

Po izbruhu krize je vlada izpeljala obsežen stabilizacijski program skupaj s številnimi institucionalnimi reformami. S pomočjo IMF je uvedla proračunsko disciplino, povečala je davčne prihodke in zmanjšala porabo. Izpeljala je tudi temeljito bančno reformo, s katero je prepovedala prejšnje »družinsko« poslovanje. Banke so odtlej neodvisne, delujejo po tržnih načelih, namesto da bi dajale koncesijska posojila holdingom, in ne morejo sklepati pretirano tveganih poslov.

Torej je turška vlada pred desetletjem izpeljala marsikaj od tega, kar bodo zdaj morale narediti evropske države?

Tako je. Bili smo zgodnji popotniki na tej težki poti, vendar smo bili pri tem zelo uspešni. Po letu 2002 je bila povrnjena makroekonomska stabilnost, v tem času je bila sestavljena tudi prva enostrankarska večinska vlada po več kot desetih letih. Mnogi Turki gledamo na 90. leta kot na izgubljeno desetletje predvsem zaradi tedanjih šibkih koalicijskih vlad, ki so jih pretresali nenehni spori. Ob pomanjkanju politične stabilnosti pa je zelo težko zagotoviti makroekonomsko stabilnost.

Leta 2002 je bila nato s prepričljivo večino izvoljena še vedno vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP), kar je prispevalo k obdobju politične stabilnosti, ki ji ni primere v zgodovini države. Potem ko so globalne vlagatelje dosegli prvi signali, da Turčija izboljšuje investicijsko klimo z okrepljeno makroekonomsko in politično stabilnostjo, se je zelo povečal obseg neposrednih tujih vlaganj in drugih vrst kapitalskih tokov v državo. K temu pa je prispevala tudi dodelitev kandidatskega statusa za članstvo v EU.

Kako uspeh Turčije občutijo navadni državljani? Kaj imajo oni od njega?

Gospodarska rast je bila v zadnjem desetletju zelo visoka, s tem pa se je precej izboljšala tudi življenjska raven povprečnega državljana.

Lahko Turčija dolgoročno nadaljuje tako visoko gospodarsko rast ali pa bo ta kmalu doživela globok padec? Nekateri ga napovedujejo že za letos.

Mislim, da so obeti za turško ekonomijo na splošno dobri, toda še vedno ima nekaj šibkih točk. Ena izmed ključnih je primanjkljaj tekočega računa plačilne bilance, ki obsega znaten delež BDP in se je v zadnjih letih povečeval. To krepi tveganje, da se bo znižala stopnja gospodarske rasti. Lanska rast je bila zelo visoka in ne pričakujem, da bi se lahko letos ali prihodnje leto ponovila.

Zgodnja faza svetovne krize ni močno prizadela turške ekonomije, toda sčasoma je postalo jasno, da se država ne more popolnoma izogniti posledicam globalne recesije, saj je EU zelo pomemben trg za turški izvoz, zaradi krize pa je tamkajšnje povpraševanje strmo upadlo, kar je sprožilo povečanje brezposelnosti. Leta 2009 je brezposelnost dosegla rekordno, 14-odstotno stopnjo, vlada pa je odgovorila s stimuliranjem ekonomije prek znižanja obrestnih mer in spodbujanja domačega kreditiranja. Posledica je bila eksplozija potrošniškega kreditiranja, del katerega je bil porabljen za financiranje uvoza. Zaradi hitre rasti zadnjega se je zelo hitro povečal primanjkljaj v trgovinski bilanci. Zato je treba upočasniti ekonomijo, ki je bila lani pregreta, in ji dovoliti, da se ohladi.

Inflacija, ki je bila do makroekonomske in politične stabilizacije leta 2002 v Turčiji ogromen problem, je bila pozneje obrzdana in je do pred kratkim dosegala enoštevilčne vrednosti, toda po razmahu domačega kreditiranja in povpraševanja je spet pokazala tendenco rasti. To je torej še ena šibka točka turške ekonomije.

Usklajevanje politik na tem področju je zelo občutljivo. Omejevanje rasti inflacije bi lahko, na primer, dosegli s povišanjem obrestnih mer, kar bi zmanjšalo povpraševanje, toda s tem bi se povečalo povpraševanje po turški liri, njena vrednost bi se zvišala in posledično bi se povečal uvoz in zmanjšal izvoz, to pa bi spet pospešilo rast trgovinskega primanjkljaja. Zato je treba biti zelo previden. Ključni dejavnik povečanja uvoza je bil domači prihodek, katerega rast se bo letos upočasnila. Pričakujem, da bo gospodarstvo letos raslo s stopnjo od 1,5 do treh odstotkov, v nasprotju z lansko skoraj devetodstotno.

Se Turčija lahko izogne posledicam morebitne letošnje recesije v EU glede na to, da na tamkajšnji trg potuje kar polovica turškega izvoza?

Prej je bil ta delež celo več kot polovičen, vendar se je zadnja leta nekoliko zmanjšal. Glavni vzrok je bila preusmeritev na alternativne trge, pri čemer so bili turški izvozniki precej uspešni na trgih Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Tamkajšnjih finančnih trgov ni prizadela globalna recesija, zaradi zelo visokih cen nafte tik pred njenim izbruhom pa je tem državam uspelo akumulirati veliko denarja, zato kriza ni bistveno prizadela ravni prihodkov. Turškim izvoznikom je s to preusmeritvijo uspelo v relativno kratkem času zmanjšati delež izvoza na trge EU s 54 na 47 odstotkov.

Mislite, da je ta preusmeritev resna alternativa za evropske trge?

Ne. To je začasna rešitev, ki pa bi se lahko obdržala. Pričakujem, da se bo naš izvoz v EU po okrevanju tamkajšnjih trgov spet povečal, vendar se izvoz na nove trge zato ne bo zmanjšal. Tako bomo imeli po krizi večji izvoz kot pred njo. Če pa bo kriza v EU še dolgo trajala in se bomo zato še bolj preusmerili na Bližnji vzhod in severno Afriko, pa to prinaša tudi tveganja. Izdelki, ki jih izvažamo tja, so namreč manj sofisticirani kot tisti, ki jih izvažamo v EU. V času ostre recesije je torej izvoz tja rešilen, na dolgi rok pa ni najboljši.

Preusmeritev je imela pozitiven učinek tudi na trg delovne sile v smislu bolj uravnotežene geografske porazdelitve. Izgubo delovnih mest zaradi recesije so namreč utrpele predvsem (bogatejše) zahodne province Turčije, vzhodne in jugovzhodne pa je ali niso doživele ali pa se je zaposlenost celo povečala. Vzrok je, da na zahodu proizvajajo predvsem bolj sofisticirane izdelke za evropske in druge zahodne trge, nova industrijska središča na jugovzhodu, kakršno je Gaziantep, pa so začela izvažati na Bližnji vzhod.

So politični problemi v odnosih z EU zaradi zastoja pogajanj o članstvu vplivali na raven ekonomskega sodelovanja?

Ne. Pa me vendarle skrbi. Želim si, da bi se pogajanja o članstvu nadaljevala z nekdanjo hitrostjo, toda ohladitev je očitna. EU trenutno ni v položaju, da bi lahko pritiskala na Turčijo, čeprav bi ta to še vedno potrebovala na več področjih. Problem je tudi to, da ohladitev odnosov z EU skrbi vse manj Turkov, med drugim zaradi trenutnega ekonomskega položaja v Uniji. Na žalost se zdi, da članstvo v EU izgublja prednostni položaj tudi v turški politiki. Upam, da je to le začasen trend, na katerega deloma vpliva globalna recesija, in da se bo Unija iz krize izvila še močnejša, Turčija pa bo nadaljevala proces približevanja.

Kako Turki zdaj gledajo na ekonomijo? So optimistični glede prihodnosti ali se bojijo morebitnega padca?

Oboje, in to z razlogom. Na splošno so optimistični zaradi dosedanjih dosežkov, in to kljub nedavni rekordni brezposelnosti, ki se zdaj zmanjšuje. Javnomnenjske raziskave še vedno kažejo visoko podporo vladi, predvsem po zaslugi ekonomskih razmer. Glede političnih vprašanj so Turki zelo razdeljeni, glede ekonomije pa precej manj.