Krize je manj pri dragih knjigah

Ljubljana − Čeprav časi niso zelo prijazni za nobeno dejavnost, se z založništvom v Sloveniji ukvarja veliko podjetij, tako malih kot srednjih in velikih. Številni med njimi pa se sprašujejo, kako bodo preživeli krizo, ponudili trgu nove naslove in jih seveda prodali.

O tem in o drugih vprašanjih, ki tarejo založnike, govorita Rok Gorjup, pomočnik izvršne direktorice Divizije založništev za prodajo in trženje v DZS, Bronislava Aubelj, glavna urednica v založbi Modrijan, odgovore na naša vprašanja pa je v MK Založbi zbrala Lavra Štraus.

Koliko kriza, ki se menda ne bo končala hitro, vpliva na založbe in konkretno na vašo založbo?

DZS: Kriza vpliva na potrošnjo ljudi, to pa se kaže tudi pri prodaji knjig. Prodaja knjig drastično pada.

Modrijan: Naši založbi promet opazneje pada že četrto leto, pretežno na račun šolske literature. Blokada in celo prepoved nakupov učbenikov in delovnih zvezkov ter negativna kampanja ministrstva proti založnikom, ki izdajamo učbeniško literaturo, seveda ni brez posledic, žal pa to pri založbah, kot je Modrijan, vpliva tudi na preostali program. Izganjanje učbenikov in delovnih zvezkov posredno izganja tudi druge knjige in »ruši« oziroma zapira knjigarne, zlasti v manjših mestih. In ker ima hudič ponavadi mlade, sta se letos k pogromu na učbenike pridružila še ukinitev ministrstva za kulturo in uničevanje Javne agencije za knjigo RS. Upamo, da se ne bomo čudili, ker na trgu kmalu ne bo drugega razen kuharic, knjig o tem, kako čez noč obogatiš, kako postaneš vila ali princeska, kako se pogovarjaš z angeli in kako se ljubiš z vampirjem...

Vpliva kriza na vse založbe enako ali ji lahko velike založbe bolje kljubujejo kot manjše?

DZS: Zmanjšana potrošnja Slovencev se načelom enako kaže pri vseh založnikih. Morda jo še najbolje odnesejo specializirani mali založniki, ki večino dela opravijo prek zunanjih pogodbenih partnerjev.

MK Založba: Domnevamo, da kriza vpliva na večino založb enako. Vsekakor pa so v sedanjih razmerah bolj prizadete založbe, ki izdajajo knjige srednjega cenovnega razreda, saj opažamo, da prodaja cenejših, tudi žepnih knjig upada manj. Prav tako ni hujšega upada prometa pri zelo dragih knjižnih projektih.

Modrijan: Kriza oziroma varčevalna evforija kot njena posledica ne more enako vplivati na vse založbe, saj se te med seboj zelo razlikujejo. Bolje kljubuje tista založba, ki trenutno še kaj izda in proda ter pri tem plačuje honorarje, davke in račune. Kar nekaj založb, ki so zadnja leta izdajale tudi po 30 knjig in več na leto, je že izginilo ali pa zadnji čas, recimo dve, tri leta niso izdale nič in samo še prodajajo stare zaloge. Seveda ne nujno zaradi krize, mogoče le zaradi zelo nespodbudnega trga, zgrešene knjižne politike ali pa napačnih poslovnih odločitev v preteklosti.

Ali morda opažate, da bralci manj kupujejo nove knjige in si jih raje izposodijo v knjižnici?

DZS: Slovenija je že tako in tako rekorderka pri knjižnični izposoji, kar vsekakor ni slabo za razvoj slovenskega jezika, je pa morda bolj skrb vzbujajoče, da zmanjšanje potrošnje ne bo rešila večja izposoja v knjižnicah.

MK Založba: Kupci si nove knjige trenutno težko izposodijo v knjižnicah, saj te v zadnjih nekaj mesecih kupujejo zelo malo. Po nam dostopnih podatkih se izposoja v knjižnicah ne povečuje, a o tem morate vsekakor vprašati njih.

Modrijan: To ni trend, ki bi se začel včeraj ali predvčerajšnjim, to je splošno in že večletno stanje. O knjigi se premalo govori in piše kot o produktu, ki ima svojo ceno in po katerega gre človek v knjigarno. Knjižnice so zato, da knjige zbirajo in ohranjajo, da lahko človek pride do knjige, ko je na trgu ni več, da si izposodi strokovno čtivo, ki je zanj predrago, da vzame knjigo, iz katere mora prepisati pet stavkov za diplomo ali članek... Ali pa si, navsezadnje, izposodi roman, ki ga hoče prebrati na počitnicah. Normalno je tudi, da v knjižnice hodijo po knjige ljudje z nizkimi dohodki. Toda knjižnice kupijo le od 150 do 200 izvodov knjig eminentnih avtorjev, kot je, denimo, Philip Roth, potem se jih približno 50 mukoma proda individualnim kupcem, preostanek pa obtiči v skladišču. Ko takšni knjigi potečejo avtorske pravice, jo mora založba izločiti, v knjižnicah pa se v nedogled izposoja še naprej.

Ali se pri tem, ko čedalje več prebivalcev in družin s svojimi dohodki čedalje težje preživi mesec, kaj spreminja bralna kultura v Sloveniji, na bolje ali na slabše?

DZS: Kratkotočno verjetno ni pričakovati drastičnega upada bralne kulture v Sloveniji, saj imamo dobro razvito knjižnično izposojo. Na dolgi rok žal vsekakor, saj bodo ob nespremenjenih razmerah na trgu založbe večinoma opuščale stroko in kot ključno vodilo pri produkciji upoštevale le komercialni interes, ki pa mu je najlažje slediti s prevodi najbolj prodajanih del v tujini. Postopoma bomo tako izgubljali slovenska avtorska dela in temeljne vrednote slovenskega jezika. Generalno bodo knjižna dela manj kakovostna in postopoma postala zgolj še eden izmed množice zgolj komercialnih produktov, katerih namen bo kratkoročna zadovoljitev pričakovanj potrošnika.

MK Založba: Slabše gospodarske razmere na splošno vplivajo na manjšo prodajo knjig (tako kot večine drugih izdelkov in storitev), ni pa dokazano, da bi zato ljudje tudi manj brali. V krizi se lahko ljudje celo bolj zatekajo k branju knjig.

Modrijan: Bralna kultura je, kakršna je, kaže se v lestvicah najbolj branih (izposojanih) knjig v knjižnicah in najbolje prodajanih v knjigarnah. Pred krizo ni bilo nič drugače, gotovo pa je bilo drugače pred petnajstimi, dvajsetimi leti.

Za katere nove knjige so potrošniki pripravljen tudi v sedanjih razmerah odšteti denar? So to otroške knjige, mladinske, kuharske, priročniki, knjige domačih avtorjev, žepne knjige...?

DZS: Pred časom so bili potrošniki še pripravljeni kupovati knjige v cenejših vezavah in izdajah (žepne knjige) vseh zapisanih žanrov (otroška literatura, kuharice, različni priročniki), z nastopom krize pa so se nakupi minimizirali zgolj na predpisana šolska gradiva in še tu res le na najnujnejše. Tisti z nekoliko boljšim premoženjskim stanjem pa morda ob šolskih gradivih kupijo še kakšno dodatno pedagoško gradivo, ki njim ali njihovim otrokom pomaga pri vsakodnevnem učenju.

MK Založba: Odgovor na to vprašanje zgovorno kaže lestvica najbolj prodajanih knjig, kjer njen vrh zadnje mesece krojita poezija (Toneta Pavčka) in knjige, ki so namenjene osebnostnemu razvoju.

Modrijan: Najbrž za takšne knjige, kakršne so kupovali tudi pred krizo (tisti, ki so jih sploh kupovali), mogoče poiščejo cenejše. Ne vidim posebnega razloga, zakaj bi nekdo, ki bere vrhunsko leposlovje, zaradi krize začel žuliti plažo. Upokojenec, ki mu država odvzame del pokojnine, njegovim otrokom oskubi plače, vnukom pa podraži vrtec, namesto zgodovinskih monografij, ki ga, denimo, zanimajo, najbrž ne bo kupoval kuharic. Si pač ne bo več kupoval knjig.

Številne založbe imajo precej prometa z učbeniki. Ali so se razmere na tem področju za založnike izboljšale?

DZS: Tako kot pri prometu s knjigami iz tako imenovanega programa splošne literature oziroma leposlovja se je močno zmanjšala tudi prodaja vse učbeniške in obučbeniške literature. Če bodo razmere na trgu in v politiki slovenskega šolstva ostale nespremenjene, gre žal pričakovati, da bodo založbe tudi na učbeniškem delu morale ubrati podobno strategijo kot pri literaturi splošnega leposlovja, to pa je enoumno stremenje zgolj k ekonomsko upravičenim prevodnim delom ne glede na pedagoške in kulturne posebnosti slovenskega prostora. Po domače to pomeni, da bomo v prihodnje v Sloveniji bolj ali manj uporabljali le še prevedene tuje učbenike, in ne več izvirnih slovenskih del, kot se je že zgodilo na področju leksikografije in slovaristike.

MK Založba: Po podatkih Združenja založnikov prodaja učbenikov v Sloveniji vztrajno pada že nekaj let. Na učbeniškem trgu se razmere za založnike še zmeraj niso izboljšale. Velik delež krivde za takšne razmere ima država s spreminjanjem učnih načrtov in nedoslednostjo pri potrjevanju učbenikov.

Modrijan: Razmere so zelo slabe že vrsto let. Šolska politika se ni znala primerno odzvati na velike apetite šolskih založnikov v devetdesetih in je uvedla učbeniške sklade za vse, revne in bogate. V šole je pripeljala na metre pravilnikov in uredb ter učitelja razvrednotila do izvrševalca učnih načrtov, ki naj ne bi bil sposoben niti tega, da si sam izbere učno gradivo. Uvedla je inkluzijo otrok s posebnimi potrebami, zdaj pa prepušča učiteljem in staršem, da pri založnikih moledujejo za brezplačne pdf-je učbeniških gradiv. Učitelje, ki ne morejo do novejših, posodobljenih in izboljšanih izdaj ali pa do učbenikov drugega založnika, napeljuje na fotokopiranje in s tem kršenje zakona o avtorskih pravicah, sama pa si umije roke z okrožnico z opozorilom, da fotokopiranje ni dovoljeno. Vsekakor bi bilo zanimivo izračunati, koliko davčnih prilivov in delovnih mest je šolska politika zapravila samo na račun šolskih knjig. Posledica je popoln kaos tako za učitelje in starše kakor za založnike in celo politike same. Preden bo komu uspelo razmotati vso to kolobocijo, ne bo na Slovenskem nobenega šolskega založnika več.