Niti za nepremičnine se ni vedno smotrno zadolžiti

Nakup stanovanja, avtomobila ali počitnic praviloma dosežemo z varčevanjem ali zadolževanjem. Pomembno je, da znamo oceniti, kdaj je najem kredita smiseln, kdaj pa lahko cilj dosežemo že z nekaj finančne discipline. Zadolževanje zaradi nepredvidenih stroškov ali nenadnega izpada prihodkov preprečimo z vzpostavitvijo zlate rezerve.

Finančni svetovalec Miha Berkopec iz družbe Concorde PS prednost varčevanja pred zadolževanjem vidi v tem, da z njim denar plemenitimo, medtem ko smo po najemu kredita plačujemo obresti. Meni, da na našo odločitev vpliva stopnja naše finančne discipline – za uspešno varčevanje se moramo za dosego določenega cilja znati odrekati, dolgove pa bomo morali odplačati v vsakem primeru. Odločitev je ponavadi večji izziv za posameznike z nižjimi prihodki. Ti po eni strani težko vsak mesec namenijo del sredstev za varčevanje, po drugi strani pa se zaradi nižje bonitetne ocene in posledično višjih obrestnih mer tudi težje zadolžijo.

Raje najem kot 
kratkoročen nakup

Pogosto je zadolževanje nepotrebno in bi ga lahko nadomestili s pravočasnim varčevanjem.

Mag. Samo Lubej, neodvisni finančni svetovalec iz Finančnega centra med glavnimi motivi za nepotrebno zadolževanje navaja nakupe, za katere vemo, da jih bomo morali prej ali slej opraviti – to je na primer nakup novega avtomobila, pralnega stroja ali investicija v obnovo stanovanja. Kot primer smiselnega zadolževanja poudarja nakup nepremičnine, v kateri bo družina živela dlje časa – najmanj deset do 15 let. Po mnenju Sandija Kodriča iz podjetja Algol je zadolževanje smiselno le, če vodi v dokončno rešitev stanovanjskega vprašanja.

Namesto zadolževanja za nakup nepremičnine, v kateri nameravamo živeti le določeno obdobje, je včasih bolj smiseln najem. Lubej poleg nakupa nepremičnine kot primer razumnega razloga za najem kredita navaja tudi financiranje lastnega šolanja ali šolanja otrok, Klemen Kokalj iz družbe Individa pa reševanje različnih neodložljivih težav, kot so poplačila davčnih obveznosti, odprtih terjatev do tretjih oseb in podobno.

Pogosto se znajdemo v precepu, ko zasledimo akcijsko ponudbo za izdelek, ki je sicer cilj našega varčevanja v bližnji prihodnosti. Zaradi premajhnega privarčevanega zneska bi bila edina možnost za predčasen nakup najem kredita. Lubej opozarja, da so takšne ponudbe pripravljene ravno z namenom, da potrošnike pripravijo do trošenja prej in v večji meri, kot so načrtovali. Zato moramo dobro razmisliti, ali je nakup res ekonomsko upravičen. Kokalj poudarja, da naj bo odločitev odvisna od višine privarčevanih sredstev. Če je teh dovolj, lahko z akcijskim nakupom prihranimo več, kot bo znašalo preplačilo kredita. Če pa za določen cilj še nismo veliko prihranili, popust ne bo odtehtal stroška kredita.

Kako velika naj bo 
zlata rezerva?

Eden izmed načinov, s katerim lahko zmanjšamo verjetnost zadolževanja, je, da se vnaprej pripravimo na plačilo nepredvidljivih stroškov.

Denar, ki ga varčujemo za primer takšnih stroškov ali nenadnega izpada prihodkov zaradi brezposelnosti ali bolezni, imenujemo zlata oziroma varnostna rezerva. Poleg tega, da nas ta varuje pred nepotrebnim zadolževanjem, se z njeno vzpostavitvijo ob nepredvidenih dogodkih lahko izognemo prekinitvi drugih varčevanj in s tem povezanih stroškov.

Po Lubejevem mnenju naj sredstva v varnostni rezervi obsegajo najmanj od tri do šest mesečnih prihodkov posameznika ali družine, na višino pa naj vpliva razpršenost in zanesljivost prihodkov.

Če ima, denimo, gospodinjstvo za plačilo stroškov na voljo le eno plačo na mesec, mora biti rezerva precej večja, kot če sta v družini dva posameznika z neodvisnima in približno enako visokima mesečnima prihodkoma. Na višino sredstev pa naj vpliva tudi vrsta dela, ki ga nekdo opravlja, in povpraševanje po njegovem profilu na trgu dela.

Pomembno je, da so 
sredstva hitro dostopna

Poleg višine sredstev je pomembna tudi njihova likvidnost. Lubej predlaga porazdelitev sredstev med gotovino, vezave na krajši rok ali s kratkim odpovednim rokom, denarne vzajemne sklade in tako imenovane internetne visoko obrestovalne račune.

Po mnenju Klemna Kokalja pa je sredstva, namenjena za varnostno rezervo, najbolje imeti na kratkoročno vezanem depozitu z ročnostjo od enega do treh mesecev, na varčevalnem ali na transakcijskem računu.

Če nimamo privarčevanih sredstev, pa lahko neko obliko varnostne rezerve po njegovem mnenju predstavlja tudi izredni limit na transakcijskem računu.

Berkopec meni, da naj bo varnostna rezerva unovčljiva v največ petih dneh, na višino vključenih sredstev pa naj vplivajo oblika prihodkov, stopnja finančne discipliniranosti posameznika in namen varnostne rezerve. Ta se lahko zelo razlikuje – nekateri rezervo brez izjeme koristijo le v primeru izgube službe, drugi pa pri katerem koli nepredvidenem nakupu ali strošku.

Tudi Lubej opaža, da nekateri strokovnjaki zagovarjajo idejo, da bi morala biti varnostna rezerva namenjena le izpadu prihodka, medtem ko bi za nepredvidene stroške morali vzpostaviti drug denarni fond. Po njegovem mnenju je bolj realno, da se ta uporablja za vsa presenečenja, ne glede na to, ali so na stroškovni ali na prihodkovni strani.