Tiskane izdaje
Imenujejo jih pet modrecev in veljajo za smetano nemške znanosti o gospodarstvu in razvoju, bolj kot kdorkoli drug vplivajo na to, kako se razvija gospodarska velesila Evrope.
In res smo se z Larsom Feldom iz nemškega sveta strokovnjakov, direktorjem inštituta Walterja Euckna in profesorjem ekonomske politike na univerzi v Freiburgu, o gospodarskih težavah, s katerimi se spoprijema Nemčija, Evropa in svet, pogovarjali samo dan po predaji zadnje analize petih modrecev kanclerki Angeli Merkel. Njegovo sporočilo: položaj je zapleten, a rešljiv.
Zaradi kaotičnih razmer v Italiji in Grčiji je slišati radikalen predlog: če nočejo evra zapustiti problematične države, pa naj Nemčija, Nizozemska, Avstrija in še katera od stabilnih držav ustanovijo superevro ali severni evro. Kaj menite o tem?
Sem absolutno proti. Nemčija ima zelo velike koristi od EU in evra. Kot izvozno usmerjeno in mednarodno konkurenčno gospodarstvo smo dobili navzven in navznoter stabilno valuto, ki je ne ogrožajo devalvacije ključnih trgovinskih partnerjev. Malim in srednjim podjetjem zagotavlja, da v velikem obsegu prodajajo svoje izdelke na mednarodnem trgu, ne da bi se morali zavarovati pred valutnimi tveganji. To pripomore k temu, da se nemško gospodarstvo bolje razvija. S severnim in južnim evrom pa bi se vrednost prvega strmo povečala, konkurenčnost številnih nemških podjetij bi postala negotova. Pri takšni menjavi bi se nemiri na finančnih trgih še okrepili.
Kaj pa bo, če reformno-varčevalni ukrepi v prizadetih državah ne bodo učinkovali ali jih sploh ne bodo mogli izpeljati?
V današnjem položaju je očitno, da morajo države, kot sta Italija in tudi Španija, urediti javne finance. Kar je Silvio Berlusconi z lepimi besedami predstavil na zadnjem evropskem vrhu, se mora uresničiti. Italijanski trg dela mora postati bolj prožen, popraviti morajo sisteme socialne varnosti, zlasti na področju pokojnin, in skrčiti proračunske izdatke.
Tem ukrepom se ni mogoče izogniti. Nujno pa je, da imajo prizadete države delujoče vlade, ki lahko ukrepajo, in široko zaslombo. V Grčiji smo videli, da se je težko odločati za neprijetne ukrepe, če ima vlada v parlamentu le skromno večino. Želim si to, da opozicije ne bi taktizirale. S široko zasnovano politiko sanacije bi nato dosegli napredek.
Bo Italiji uspelo? Veliko je strahu, da bo italijanska kriza v kaos pahnila celotno evrsko območje?
Najprej moramo ugotoviti, ali je italijansko gospodarstvo drugačno kot grško. Zlasti na severu države je gospodarstvo razmeroma konkurenčno. Podobno kot na jugu Nemčije je veliko malih, družinskih podjetij, ki jim je v preteklosti kljub neugodnemu razvoju na trgu dela vedno znova uspelo z inovacijami dosegati konkurenčnost. V zadnjih šestih, sedmih letih imajo več težav s konkurenčnostjo, stroški za plače so se preveč povečevali. Precejšen del tega pa je že presežen z inovacijami, skratka, takšno gospodarstvo je prilagodljivo. Če se ozremo nazaj v zgodovino, vidimo, da so se italijanske vlade po vojni pogosto menjavale, v odločilnih trenutkih pa jim je vedno uspevalo sprejemati pravilne odločitve, in verjamem, da bo v današnjem položaju spet tako. K odgovorni politiki v Evropi pa tudi spada, da smo pripravljeni za primer, če bodo trgi ocenili, da politika konsolidacije ne zadošča, in če bodo obresti ostale na visoki ravni, ki jih Italija dolgoročno rok ne more zdržati. Zato bi morali premisliti o drugih rešitvah. Mi v svetu strokovnjakov smo predlagali rešitev.
Predlagate, da bi evrske države vse dolgove, večje od 60 odstotkov BDP, prenesle v poseben sklad in skupaj jamčile zanje, bolj zadolžene države pa bi se morale obvezati, da bodo zavrle zadolževanje in najpozneje v dveh desetletjih sanirale svoje javne finance. Kanclerka Angela Merkel je do predloga zadržana, češ da zahteva temeljite posege v evropske pogodbe.
Ko smo ji ga izročili, je bila kanclerka res zadržana. Upravičeno opozarja, da bi zahteval temeljite spremembe evropske pogodbe, ki bi morale biti ratificirane v državah članicah. Sprejetje bi bilo zahtevno, a ni nemogoče. Če hočemo biti kos krizi in če se bodo likvidnostne težave nadaljevale, bi bila odločitev za spremembe pogodbe smotrna. Po drugi strani v Nemčiji ustavno sodišče (glede prevzemanja odgovornosti za dolgove drugih države, op. a.) postavlja meje, ki so razmeroma ozke. Mi sicer nismo ustavnopravni strokovnjaki, temveč ekonomisti, a prepričani smo, da bi bil lahko naš predlog izvedljiv.
To so ustavnopravne meje. Poleg tega se postavlja še politično vprašanje, koliko so države plačnice sploh še pripravljene povečevati svoja poroštva za zadolžene države.
Tudi za Nemčijo je postopno prevzemanje čedalje večje odgovornosti omejeno. Ne moremo s finančnim vzvodom kar naprej povečevati EFSF in pozneje ESM z upanjem, da bo na koncu položaj ugoden. To je najbrž slabše od našega predloga. Poleg tega igra ni povsem poštena. Ljudem govorimo: »Obdržali bomo EU in območje evra,« a imamo velike likvidnostne težave, ki se jih ne da odpraviti z ukrepi posameznih držav. Nato mora ukrepati ECB, ki se boji hudih pretresov na finančnih trgih. To pripelje do tega, da se likvidnostne težave držav nalagajo v ECB, kar je po našem mnenju slabša rešitev. Boljši bi bili ukrepi konsolidacije. Ti so boleči in zahtevajo več časa. Po naši zamisli bi odgovornost za dolgove za dvajset let delno prevzela celotna skupina. Po izteku roka bi države spet bile lahko popolnoma suverene na področju javnih financ.
Torej reševanje evra z zaslombo evropske centralne banke ni prava pot?
To bi bila napaka. V svetu strokovnjakov smo se strinjali, da nakupi državnih obveznic na sekundarnem trgu peljejo v monetizacijo dolgov, na koncu pa še centralna banka izgublja verodostojnost in postavlja svojo neodvisnost na kocko. Obe načeli imata v Evropi velik pomen in ju ne bi smeli žrtvovati.
Kaj pa potem sploh še lahko naredi Evropa, ki jo tare tudi nizka gospodarska rast? Te ukrepi v Grčiji in Italiji ne bodo okrepili, nasprotno, mnogi se bojijo, da bodo rast do konca zadušili.
O Grčiji smo že poleti jasno povedali, da načrti sanacije proračuna brez velikega odpisa dolgov niso realistični in ne zagotavljajo rasti. Strukturne reforme sicer lahko pozitivno vplivajo na rast, a so njihovi učinki le srednjeročni. V Italiji je položaj nekoliko drugačen. Ukrepi za konsolidacijo, ki bi lahko negativno vplivali na rast, še niso bili sprejeti. Po drugi strani pa lahko ob verodostojni politiki upamo, da bo nastopil nekeynesijanski učinek: negativni fiskalni impulzi bi bili lahko nadomeščeni s privatnimi naložbami. Italija ima vsaj na severu relativno zdravo gospodarstvo in mora predvsem v socialni politiki in na trgu dela vzpostaviti razmere, ki bodo pritegnile investicije.
V Evropi se že sprašujejo, kdo bo naslednji, in veliko je ugibanj o Franciji. Njena gospodarska in javnofinančna gibanja niso najboljša.
To je veliko bolj zapletena problematika. Glede bonitetne ocene, trikratnega A, je Francija res že na meji. Da bonitetne hiše, ki bodo preverile francosko oceno, vidijo težave, je povezano predvsem z javnimi financami. Dolgovi so glede na BDP večji kot v Nemčiji. Tudi razvoj javnofinančnega primanjkljaja je opazno slabši. Poleg tega je Francija glede strukturnih reform – Nicolas Sarkozy jih je napovedoval na začetku mandata – v slabšem položaju. Zato je slabše ocenjena. Ima pa Francija še konkurenčno gospodarstvo. To je povezano z rastočimi stroški dela in se da popraviti. Če bo Francija z napovedanimi ukrepi uredila javne finance in izpeljala strukturne reforme na trgu dela, trojni A ni v nevarnosti.
Kako to, da gre Nemčiji tako dobro? Pred desetimi leti so jo imenovali še »evropski bolnik«. Kaj se je medtem zgodilo, da je zdaj vzor?
Po ponovni združitvi države smo ugotovili, da se je naša konkurenčnost začela zmanjševati. Nikakor se nismo mogli rešiti velike brezposelnosti in jasno je bilo, da so nujne reforme socialnega sektorja. To smo tudi naredili, v letih od 2003 do 2005 smo reformirali socialni sektor in še posebno sektor dela, in to se nam zdaj obrestuje. To je ena stvar.
Kot drugo pa smo konec leta 2008 sredi finančne krize tako kot druge države podprli gospodarstvo z močnim impulzom fiskalno političnih ukrepov, hkrati pa smo se odločili za zavoro zadolževanja. Pričakujemo, da se bo dolg v prihodnjih dvajsetih letih zmanjšal za polovico. Zaradi teh dveh ukrepov gre zdaj Nemčiji tako dobro.
Nekateri pa dodajajo, da gre Nemčiji tako dobro tudi zato, ker proizvaja, kar drugi kupujejo, in ji bo šlo zato dobro le toliko časa, dokler bodo druge države lahko trošile.
V Nemčiji se politika ne poigrava z zajamčeno plačo, plače se gibljejo predvsem skladno z dogovori med sindikati in delodajalci. Določanje plač je relativno decentralizirano, in ko stranke v teh pogajanjih vidijo, da se konkurenčnost podjetij zmanjšuje, da je vse več stečajev, da se proizvodi ne prodajajo več v zadovoljivem obsegu, sami pripomorejo k boljšemu položaju in k večji konkurenčnosti podjetij. Dobra kakovost nemških proizvod
ov potem pomaga, da jih svet rad kupuje. Tudi za to so delno zaslužne reforme trga delovne sile, ki so bile pri petih milijonih brezposelnih tako in tako nujne. In zdaj lahko naše proizvode tako dobro prodajamo, ker nismo tako dragi kot druge države.
Nemčija ima več kot pet milijonov delovnih mest z manjšimi dohodki. Je to vzrok ali posledica takšnega razvoja?
Če natančneje pogledate, smo z »mini jobs« predvsem legalizirali prejšnje delo na črno, še zlasti v gospodinjstvih in uslugah. Z reformami, še posebno s Hartz IV, in tudi z drugimi reformami Hartz (imenovanimi po Volkswagnovem direktorju Petru Hartzu, op. a.) smo ustvarili bolj gibljivi trg delovne sile. Od dolgoročno brezposelnih, ki so spodobni delati, smo zahtevali in še zahtevamo, da so na voljo na trgu dela. Tako smo zmanjšali plačila za brezposelnost in dobili sredstva, s katerimi delodajalce subvencioniramo za zaposlovanje manj produktivnih. Tudi zaposleni v sektorju z nizkimi plačami na koncu dobijo dohodek, s katerim lahko živijo.
Mislite, da lahko tudi druge države sledijo nemškemu zgledu in postanejo učinkovitejše?
Zelo dobro si lahko predstavljam, da bodo države, kot so Francija, Italija, Španija in Portugalska, s strukturnimi reformami postale bolj konkurenčne. Če bo Francija ugotovila, da je v nevarnosti njena boniteta, bo lahko z odpravo zakona o 35-urnem delovnem tednu pomembno pripomogla k obnovitvi svoje konkurenčnosti. Vsaka država ima kaj takšnega, in če bodo vse poskrbele za bolj gibljive trge delovne sile, bo na konkurenčnosti pridobila tudi vsa Evropa in se bo lahko hitreje razvijala. Potrebni napori niso majhni, to mi je jasno, na ravni nacionalnih avtonomij je treba poiskati sporazum med različnimi interesi. Tudi v Nemčiji smo imeli težave, a smo naredili velik korak naprej in mislim, da ga lahko tudi druge države. Gibljivi trg delovne sile se je sposoben spopadati s krizami. Vedno je boleče, tudi v Nemčiji smo potrebovali sedem, osem let, da smo začeli uživati plodove reform trga delovne sile. To je dolgoročen proces, ki se ga moramo lotiti z vso resnostjo, in ni preprost, na koncu pa stoji uspeh.
Ste zaradi krize zaskrbljeni ali pa je že dosegla svoj vrhunec?
Pri svetu strokovnjakov ne bi predlagali sklada za viške dolgov, če ne bi videli nevarnosti, da sedanji ukrepi za evrsko območje morda ne bodo zadostovali. To pomeni, da nas seveda skrbi.
Lahko ob vsem tem še trdite, da je bil evro dobra ideja, samo slabo izvedena?
Evro je bila dobra ideja, to sploh ni vprašanje. Povedal sem že, kako zelo je z njim pridobila Nemčija, enako so pridobile tudi druge države, še posebno te, ki so zdaj v težavah. Tako nizkih obresti, kot so jih uživale v mirnih časih pred krizo, niso še nikoli imele na voljo, in to se lahko spet ponovi, če bodo izvedli jasno in prepričljivo politiko konsolidacije. Ne morete uživati kratkoročnih prednosti, ne da bi izvedli srednjeročno nujne strukturne spremembe. To je zdaj nujno potrebno!
