Tiskane izdaje
V znankini družini so se potem, ko so ugotovili, da bodo zaradi varčevalnega računa, namenjenega otrokovemu šolanju, v letu dni ob približno 600 evrov, odločili za začasno opustitev računa. Preverili smo, ali zapiranje otroških bančnih računov postaja nova smernica in kaj to pomeni za finančno opismenjevanje otrok.
Sredstva na varčevalnem računu znankinega otroka so prevesila jeziček na tehtnici, saj je družina po novi zakonodaji, ki velja od prvega januarja, izgubila pravico do otroškega dodatka, dobila pa bo tudi nižjo subvencijo za vrtec. Ker se prihodnje leto temu želijo izogniti, je znanka denar želela dvigniti z računa in otroku varčevanje urediti doma. A na centru za socialno delo ji dviga niso dovolili, češ da se prihranki lahko uporabijo zgolj za namen preživetja otroka oziroma za njegovo izobraževanje. Zaradi težav se je odločila, da bo nov varčevalni račun, ki bo namenjen plačilu otrokovega šolanja, odprla kar otrokova babica, ki z družino ni v istem gospodinjstvu in prihranki tako ne bodo vključeni v cenzus za pridobitev otroškega dodatka oziroma subvencije.
Nekatere banke opažajo upad otroških varčevanj
V tovrstnem razmišljanju ni osamljena, saj so v nekaterih bankah letos že opazili manjši interes za varčevanje otrok. Tako so nekatere stranke Poštne banke Slovenije takšno varčevanje že prekinile, zaznavajo pa tudi odliv sredstev z obstoječih računov. Nejevoljo so opazili tudi v banki Volksbank, saj so nekatere njihove stranke svoje prihranke in prihranke otrok že nakazale na račune drugih družinskih članov. Tudi v NLB opažajo vse več zniževanja sredstev na varčevalnih računih mladih, a to pripisujejo predvsem slabim gospodarskim razmeram. V Novi KBM so zaznali, da sprememba zakonodaja vpliva na odločitve staršev glede varčevanja, večjih odlivov oziroma odpovedi tovrstnih varčevanj pa zaenkrat ne opažajo. Umika sredstev iz teh računov v Abanki, Gorenjski banki in UniCredit banki za zdaj prav tako ne opažajo. Dolgoročen vpliv nove zakonodaje na varčevanje je po mnenju Združenja bank Slovenije težko napovedati.
Osnov varčevanja se otrok lahko nauči tudi
z varčevanjem doma
Kakšen vpliv pa bi manjši obseg varčevanja otrok lahko imel na njihovo finančno opismenjevanje, katerega pomemben del naj bi bilo prav varčevanje na banki? Če se že odločijo za prekinitev varčevanja, bi starši po mnenju Sama Lubeja, neodvisnega finančnega svetovalca s Finančnega centra, morali poskrbeti za alternativne metode učnega procesa finančnega opismenjevanja. Meni, da se otrok osnov varčevanja sicer lahko nauči tudi z varčevanjem doma, pri tem pa je pomembno, da mu starši pojasnijo namen tega varčevanja.
»Najpomembneje je otroku priučiti varčevalne navade, zmožnost finančnega planiranja, zbiranja in seštevanja obrokov za dosego (finančnega) cilja,« še dodaja. Staršem tudi svetuje, da otroku razložijo prednosti varčevanja na banki in obrestno obrestni račun, nato pa mu z argumenti pojasnijo, zakaj bodo vendarle varčevali doma. Takšna razlaga je za otroka po njegovi oceni lahko dobra finančna lekcija. Dodaja pa, da je takšno varčevanje smiselno le, dokler so privarčevani zneski relativno majhni. Če pa predstavljajo pomembnejši del družinskega premoženja, je po njegovem mnenju prav, da jih tudi zakonodaja upošteva kot takšne.
Kot šibko točko varčevanja doma opozarja na varnost, zato staršem priporoča, da denar hranijo v sefu ali na drugem varnem mestu. Z natančno lokacijo naj bosta vedno seznanjeni dve osebi, pri tem pa priporoča vodenje natančne in z datumi opremljene evidence prihrankov. Z odločitvijo za selitev privarčevanih sredstev na račune sorodnikov, ki jo napovedujejo nekateri razočarani starši, pa so po njegovi ugotovitvi poleg prednosti povezana tudi nekatera tveganja, saj je denar lahko občutljiva tema. Dodaja, da je takšna odločitev iz vidika posameznika lahko tudi moralno in etično vprašljiva.
Pri varčevanju za študij
so potrebne spodbude
Država z novo zakonodajo po Lubejevem mnenju sicer ukrepa proti tistim, ki so svoja sredstva skrivali za imenom svojih otrok, a bi jo morali še dodelati. Meni, da bi na področju varčevanj za otrokov študij država morala ponuditi tudi spodbude. Pri njihovi pripravi bi se po njegovem mnenju lahko zgledovali tudi po nacionalni stanovanjski varčevalni shemi. Lubej se strinja tudi z nekaterimi omejitvami, ki jih imajo starši pri dostopanju do privarčevanih sredstev svojih otrok. Opaža namreč, da se na tem področju hitro lahko pojavijo konflikti, denimo, ko denar otroku podari babica, ki je v slabih odnosih s snaho. Tako meni, da je prav, da določena ustanova varuje interese otrok, strinja pa se, da tudi ta rešitev ni idealna za vse.
