Višje koncesnine ne morejo rešiti težav sklada

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki upravlja skoraj 58.000 hektarov kmetijskih zemljišč in več kot 240.000 hektarov gozdov, tone v finančne težave. Vzrok so uzakonjeni odlivi deležev pobranih koncesnin za gozdove v 170 slovenskih občin, kjer so ti gozdovi, in čedalje večji zneski odškodnin, ki jih za čas, ko svojega premoženja niso mogli upravljati, uveljavljajo denacionalizacijski upravičenci.

Sklad je lani s koncesninami za državne gozdove pokasiral skupaj malo več kot 10,4 milijona evrov. Po letošnjih načrtih naj bi prilivi iz tega naslova prinesli skoraj štiri milijone več. Usklajevanja za zvišano obremenitev koncesionarjev (teh je 16) letos še potekajo. Po napovedih direktorice sklada Irene Šinko bi bili lahko aneksi, ki jih vsako leto podpisujejo k veljavnim koncesijskim pogodbam (te veljajo do leta 2016), podpisani do konca avgusta.

Želja po večjih zaslužkih sklada iz dajatev za izkoriščanje državnih gozdov pa je v razmerah, v katerih se je znašla slovenska lesnopredelovalna panoga, za koncesionarje težko sprejemljiva.

V Gozdnem gospodarstvu Postojna, ki je po površinah koncesijskih gozdov in s tem tudi plačanih dajatvah za njihovo izkoriščanje med največjimi v državi (lani so skladu nakazali dobrih 1,6 milijona evrov), opozarjajo na dvoreznost takšnega početja.

»Mislim, da se pri višini koncesijskih dajatev kaže osnovno nerazumevanje razmer. Poskušamo jim dopovedati, da mi na lesno industrijo, ki je tako rekoč vsa razpadla, preprosto ne moremo prenesti dviga te dajatve. Na vsako zvišanje koncesijske dajatve se v podjetjih sicer normalno odzovejo tako, da jih prenesejo v višje prodajne cene. Žal mi tega ne moremo več narediti. Nobena lesna industrija že tega, kar je zdaj, ni sposobna plačati,« pravi direktor postojnske družbe Frenk Kovač.

Napačni izračuni

Gozdnogospodarska podjetja, ki preskrbujejo slovensko predelovalno industrijo oziroma so tudi sama del te industrije, v pogajanjih s skladom opozarjajo, da zaradi uzakonjene delitve koncesnin občinam, v katerih so državni gozdovi, ni razumsko krpati skladove finančne luknje z drastičnim zviševanjame dajatev, zaradi katerih se lahko sesuje še tisti del lesarske industrije, ki se mu je doslej uspelo obdržati.

»Kupec lesa je lesna industrija, saj les ni končno prodajno blago. Večina lesne industrije pa je v prisilni poravnavi ali v stečaju. To je naš temeljni problem. In še nekaj je zelo pomembno, ta gozdna gospodarstva, ki so zdaj vsi proti njim, delajo v slovenskem okolju. Mi in vsi, kolikor jih poznam, ne prodajamo v Avstrijo. Prodajamo v slovenskem okolju in žal cene niso takšne kot v Avstriji,« še dodaja Kovač, ki opozarja, da naj tisti, ki ne verjamejo izračunanim stroškom gozdarjev, poskusijo z izračuni pri lesarjih po obratni poti – iz cen žaganega lesa nazaj na realne cene okroglega lesa (hlodovine).

Zamuda s podpisovanjem aneksa h koncesijskim pogodbam ne pomeni, da sklad ostaja brez prilivov. Plačila se normalno opravljajo, saj se po zakonu koncesijska dajatev avtomatično obračunava po sicer veljavni, povečani za deset odstotkov, pojasnjujejo na skladu.

Preveliko breme denacionalizacije

Ta ima finančne težave zaradi lani uveljavljenega zakona in po njem odvajanju dela koncesnin občinam. Tako so lani v 170 slovenskih občin skupaj nakazali 3,2 milijona evrov iz naslova koncesnin, kar je dobrih 30 odstotkov pobranega denarja. Za 1,76 milijona evrov je bilo nakazil Slovenski odškodninski družbi, za 5,6 milijona evrov pa je bilo plačil odškodnine denacionalizacijskim upravičencem. Po 72. členu zakona o denacionalizaciji imajo ti pravico do odškodnine za čas, ko niso mogli razpolagati in gospodariti s svojim premoženjem.

Sklad je za letos predvidenih pet milijonov evrov za poplačilo teh odškodnin že skoraj v celoti porabil, v postopku pa je še nekaj zelo visokih odškodninskih zahtevkov. Med njimi izstopajo zahtevki za zemljišča in gozdove družine Attems, ki so po neuradnih podatkih uveljavljali kar 200 milijonov evrov odškodnine.