Bi Nemčija uporabila tudi depozite za reševanje bank?

Evropska komisija tega ne zahteva, očitno pa je debata na mizi.

Objavljeno
11. oktober 2013 21.12
suhadolnik denar
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Prihodnje leto naj bi končno podrobno pregledali zdravje evrskih bank, spori o tem, kako to narediti, pa so še vroči. V nemškem finančnem ministrstvu so pravkar spet zavrnili predlog evropskega komisarja Michela Barnierja, naj pod nadzorom evropske komisije v prehodnem obdobju pomaga reševalni sklad ESM.

Nemška krščanskodemokratska vlada je ob gigantski nalogi čiščenja bank, ki območje skupne evropske valute in vso Evropo še čaka, morda videti malenkostna, tiskovni predstavnik finančnega ministrstva Marco Semmelmann pa kljub temu poudarja, da za sodelovanje evropskega mehanizma stabilnosti ESM še ni zakonske podlage.

Nemška vlada si lahko predstavlja, da bi ESM na dolgi rok pomagal pri zapiranju propadlih bank, je nakazal Semmelmann, a ne brez spremembe zakonodaje, do tedaj pa bi po prepričanju krščanskodemokratskega finančnega ministra Wolfganga Schäubla zadostovalo posebno telo, sestavljeno iz pristojnih uradnikov posameznih držav članic.

Nemški član izvršnega odbora ECB Jörg Asmussen pri tem izjavlja, da bodo poleg delničarjev in lastnikov obveznic banke v težavah morda reševali tudi depozitorji nezavarovanih vsot nad sto tisoč evri. Tudi vlada kanclerke Angele Merkel se je strinjala s ciprskim precedensom, da za bančne izgube z delom svojega premoženja jamčijo tudi depozitorji z vlogami nad sto tisoč evrov, morda tudi zaradi grenkih lastnih izkušenj iz prvega obdobja evrske krize.

Tedaj so tudi nemški davkoplačevalci priskočili k reševanju Hypo Real Estate, saj so se takoj po potresu, ki ga je povzročil propad ameriške finančne institucije Lehman Brothers, vsi bali novih finančnih požarov. Ciper sicer ni primerljiv z velikimi evropskimi gospodarstvi niti niso ciprske banke primerljive z velikimi nemškimi in evropskimi, a so se z njim na evrskem območju vendarle poslovili od načela, da je treba banke reševati predvsem z denarjem davkoplačevalcev in za vsako ceno.

Nemška vlada je junija podprla tudi sklepe finančnih ministrov evrskega območja, ki dovoljujejo obremenitev depozitorjev nad sto tisoč evrov pri reševanju bank, če tako odloči prizadeta država.

Bančni lastniki in veliki varčevalci pa bi po sedanjih določilih kot prvi prevzeli reševanje šele po letu 2018. Če bodo bančni testi že prihodnje leto razkrili bančne pomanjkljivosti, evrsko območje še nima niti neodvisnega bančnega sklada za spopad s finančnimi izzivi takšnih testov. ESM bi lahko ponudil odgovor, a tudi pri tem nemški član izvršnega odbora ECB in nemški finančni minister še ostajata na nasprotnih bregovih.

Če Wolfgang Schäuble vztraja, da morajo odločitve o zapiranju bank do spremembe evropske zakonodaje ostati v pristojnosti vsake posamezne države, Jörg Asmussen meni, da prenos odločanja k evropskemu svetu, evropski komisiji in ECB že omogoča sedanja zakonodaja.

Jörg Asmussen je pred odhodom v Frankfurt deloval kot desna roka socialdemokratskega finančnega ministra in kasnejšega kanclerskega kandidata Peera Steinbrücka in je zato zagotovo dobro seznanjen z načelnim konservativnim zagovarjanjem odgovornosti in subsidiarnosti. Nemški finančni minister je v nekem intervjuju svojo idealno Evropo opisal kot takšno, ki bi imela izvoljeno vlado, ali s predsedniškimi volitvami kot v Franciji in ZDA ali pa v parlamentu kot v Nemčiji.

Neizvoljena evropska komisija ne spada v takšne evropske sanje in konservativna Nemčija je odločena, da bruseljska birokracija ne bo sama odločala o vprašanjih, ki bi lahko prizadele tudi nemško blagajno ali banke. Vprašanje, kdo bo na koncu pristojen za odločitev o zapiranju ali reševanju bank, bo vplivalo na oboje, to pa tudi ni v duhu evropskega združevanja, na kakršnega prisegajo v Berlinu. Finančni minister je že nakazal, da bi bil v skrajnem primeru pripravljen tudi na evropskem sodišču.

Nemško finančno ministrstvo ves čas zagotavlja, da so domače bančne vloge varne, tudi zato, ker imajo sami že izdelane mehanizme reševanja, ki jih vse evrsko območje šele pripravlja. Po drugi strani pa si je le težko predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi v hude težave zašli na primer Deutsche Bank ali Commerzbank.

Tudi v Berlinu dobro vedo, da je rešitev, sprejemljivo za vse, treba poiskati že do konca leta, če naj ECB začne z nujnim testiranjem finančnega zdravja pomembnih evrskih bank. Nekatere morda testa ne bodo prestale, spreminjanje bančnih kriz v državne pa je pokazalo svoje velike nevarnosti že v prvem valu evrske krize.