»Bodite ekipa, ne čakajte, da vam ukrepe vsili trojka«

Slaba banka, mehanizem za reševanje slabih terjatev, ki jih je gospodarska kriza razkrila v bankah, naj bi v Sloveniji po svežih obljubah vlade zaživela v nekaj tednih, s prvimi prenosi »dvomljivih« naložb iz poslovnih bank na DUTB. O tem, kaj se lahko naučimo iz prakse držav, ki so svoj bančni sistem že (o)čistile, so v petek razpravljali na okrogli mizi, ki jo je pripravilo Združenje slovenskih finančnih strokovnjakov.

»Razmere v slovenskem bančništvu niso dobre. Delež slabih posojil se v podjetniškem delu ponekod približuje 30 odstotkom. Bankam je dostop na trge omejen, večina se jih refinancira pri ECB. Upadajo nam prihodki. Srečujemo se z veliko ad hoc regulacije, ki ne vodi vedno k boljšemu bančnemu sistemu, in z vladnimi intervencijami, ki so nepredvidljive,« je v uvodu v razpravo ugotovil Damijan Dolinar, član uprave UniCredit Banke Slovenija. Nadaljeval je postavljanje vprašanj gostom okrogle mize.

Pred tremi tedni sem bil v Nemčiji na dopustu, hkrati pa sem spremljal, kako poteka izdaja naše državne obveznice v ZDA. Kazalo je dobro, potem pa je sledil šok: Moody's je znižal rating države do špekulativne ocene. Naslednjega dne je prišlo nekaj ohrabrujočih signalov in delnica je bila izdana. Marianne, kaj menite, da se je dogajalo?

Økland: Da bi poskušali razumeti, se moramo vrniti v leto 2008. Do takrat je bilo običajno, da so veliki izdajatelji, predvsem države, pri ratinških agencijah »potipali«, ali morda pripravljajo novo oceno, preden so izdali obveznice. Danes agencije na to ne bodo odgovorile, saj so tudi zaradi očitkov v zvezi s svojo vlogo na poti v krizo in nekaterimi s tem povezanimi tožbami zelo previdne in se izogibajo situacijam, kjer bi lahko nastali očitki o zlorabi notranjih informacij. To je težava, saj pomeni, da država od ratinške agencije ne more pričakovati nobene podpore v nasprotju z odnosom, ki na primer velja do ECB. Vendar so prav zaradi krize agencije izgubile veliko kredibilnosti, tako da investitorji ne gledajo (več) samo ratinga. Slovenija se je zelo uspešno zadolžila v zelo težkem okolju, tako da bi bilo treba vladi čestitati.

Se je Moody's zmotil?

Økland: Mogoče, a tega ne povejo na glas. Prej (pred krizo, op. p.) bi.

V Sloveniji čutimo veliko vzponov in padcev pri smeri vladnih politik. Kaj se dogaja?

Wilcke: Tu sem devet mesecev in imam občutek, kakor da sem v drami Čakajoč Godota. Godo sicer nikoli ne pride, za Slovenijo pa upam, da bo drugače. Torej, pred enajstimi meseci so me poklicali z ministrstva za finance in mi rekli: »Imamo klasično bančno krizo, naredili bomo slabo banko, da bomo lahko dobili dobre. V dobrih bankah bomo izboljšali upravljanje, jih dokapitalizirali in privatizirali.« Privatizacija naj bi bila konec lanskega leta, so rekli. Recepti so bili dobri in prišel sem zato, ker mislim, da je treba hitro ukrepati. Doslej pa se je dogajalo predvsem to, da čakamo na slabo banko, izkusili smo obtožbe korupcije v politiki, vladno krizo, novo vlado in veliko težav pri dokapitalizaciji bank. Ves ta čas, ko sem tukaj kot nepolitični opazovalec, opažam obračunavanje med politiki glede odgovornosti za nastale razmere – to pa vodi v problematično odlaganje rešitev. V splošnem je v Sloveniji nastala klasična bančna kriza, ne gre za kakšno kriminalno zaroto. Banke so bile zelo blizu politiki in državi ter obratno. To je vodilo v sovražnost do neposrednih tujih naložb in do tega, da so jih zamenjala bančna posojila za domačo konsolidacijo. Poučen je lahko tudi primer iz Nemčije, ki je morala reševati Landesbanken, tako imenovane deželne banke. Te so tradicionalno možno povezane s politiko dežel in propadejo tako rekoč v vsaki krizi. Prihodnost je zato v ločitvi politike in bančništva. To pa je težko doseči v okoliščinah, ko bančni sektor potrebuje javni denar, da si opomore. To je velik problem Slovenije. NLB je pripravljena ukrepati, potrebujemo pa slabo banko, da gremo naprej.

Imamo pri nas korumpiran poslovni model?

Schroll: Da, Slovenija ima korumpiran poslovni model. Če 96 odstotkov vprašanih menedžerjev reče, da je mogoče uspeti le s podkupovanjem, je težko sklepati kaj drugega. Mislim, da v Sloveniji že predolgo, od konca druge svetovne vojne, sistem temelji na negativni selekciji. Menedžerji ne napredujejo zaradi sposobnosti, ampak zaradi zaslug. Zato podjetja niso vodena v dobro delničarjev. Rezultat je, da v Sloveniji ni podjetja, ki bi bilo po dobičkonosnosti primerljivo s tekmeci, celo s tistimi s trgov v razvoju. Čudno je, da tega nihče ne izpostavlja kot problem, ne mediji ne strokovna javnost. Slaba banka ne more pomagati, če ne bo prestrukturiranja podjetij. Tega pa ne bo, če sistem ne podpira prevzemanja tveganja in tega ne nagradi. NLB je v zelo slabem stanju in potrebuje dobro vodenje, da izplava. Kako lahko dobite sposobne ljudi za to nalogo, če so v plačnem sistemu takšne omejitve? V športu je tudi v Sloveniji navada, da dober klub kupi tujce in jih primerno plača, v poslu pa je kaj takšnega nepredstavljivo.

Bančna kriza je tudi drugje Evropi. V Sloveniji so najbolj v težavah tri banke. Kako smo prišli do sem?

Greganovič: Ob osamosvojitvi 1991 se je Slovenija odločila, da je premajhna za to, da bi bila pravo tržno gospodarstvo, in rezultate te politike vidimo danes. Poleg tega nimamo dovolj institucionalnih sposobnosti, da bi se spopadli s težavami. Vendar tega namesto nas ne bodo opravili drugi.

Marianne, spremljali ste bančno krizo na Islandiji, zdaj v Sloveniji. Kje so razlike, podobnosti? Kakšen je pomen lastne valute?

Økland: Na Islandiji je krona devalvirala za polovico in v pol ure se je vrednost vseh tujih posojil podvojila. Posledica je bila, da je 60 odstotkov posojil postalo slabih, kar je dva- do trikrat več, kot je obseg težav v Sloveniji. Vendar je devalvacija tako rekoč v hipu uveljavila tudi nekatere varčevalne ukrepe, ki jih države območja evra z veliko težavo sprejemajo. Na Islandiji je bil bančni sistem dvanajstkrat večji od BDP, zato je bil prevelik za reševanje. Slaba so bila tako posojila gospodarstvu kot prebivalstvu. Vendar Islandija ni bila lastnica bank, delničarji so bili večinoma tujci. Ko je država nacionalizirala banke, je velik del problema rešila s tem, da ga je izvozila. V treh letih in pol je od 60 odstotkov slabih posojil prišla na deset odstotkov. Mogoče torej je, treba pa je vedeti, kako. Ne gre samo za denar, ki je vložen v sanacijo, gre za to, da vlada prevzema tveganje v zvezi s tem, kako je denar davkoplačevalcev naložen.

Velik del slabih posojil v slovenskih bankah izvira iz gradbeništva in menedžerskih odkupov. Kaj smo naredili narobe pri MBO?

Schroll: Naj povem primer. Ko se je v Sloveniji napovedoval eden vidnejših menedžerskih odkupov, smo akterjem ponudili njegovo izpeljavo oziroma financiranje. Naš predlog je bil po strukturi posla podoben temu, kar ponudimo na drugih trgih – vendar so nas gladko zavrnili. Za banko, ki je to pozneje financirala, se je pokazalo, da je privolila v finančni vzvod, kjer je bilo posojilo 15-kratnik EBITDA. Vse tveganje je bilo tako pri bankah. Zato je največja odgovornost pri bankirjih, ki so takšne posle sklepali. Takšen pristop k financiranju MBO je bil napačen, in če ne bo kaznovan v sodnih postopkih, obstaja veliko tveganje, da se bo ponovil.

Kaj moramo narediti s slabimi posojili? Slovenija je sanacijo bank opravila že pred dvajsetimi leti in zdaj se zdi, da ponavljamo vajo.

Greganovič: Za sanacijo v devetdesetih letih lahko rečem, da je že to, da se je spomnimo kot dobre izkušnje, signal, da nekaj ni bilo narejeno prav – sicer bi se je spominjali kot boleče epizode. Sanacijo je namreč težko narediti učinkovito v tem smislu, da tisti, ki so prevzeli tveganja, prevzamejo tudi izgubo, da se ta ne socializira skozi proračun.

Kako deluje slaba banka? Kaj so naredili v Veliki Britaniji?

Wilcke: Slaba banka pomeni vpletanje vlade v reševanje krize. Bistveno je, kdo in kdaj nosi stroške. Na Islandiji je likvidnosti zmanjkalo v hipu, zato so tudi stroški nastopili takoj. Tudi v Veliki Britaniji je Bank of England sprva zadržano zagotavljala likdvidnost, zato je Northern Rock propadla. Drugače je bilo v območju evra, kjer ECB daje bančnemu sektorju na voljo neomejeno likvidnost, s tem pa posredno pomaga tudi vladam. Če pa se vprašamo, kdo nosi stroške krize, so v Veliki Britanji to bili delničarji, ki so bili izbrisani. Potem so prišli davkoplačevalci z dokapitalizacijo. Niso pa bili prizadeti imetniki subordiniranega dolga, obveznic in deponenti – ki pa jih je pred kratkim obremenil ciprski primer. Slovenski bančni sektor ni tako velik kot na Islandiji, Irskem ali Cipru, zato bo verjetno zadoščalo, da stroške nosijo delničarji in davkoplačevalci. Dober primer iz Velike Britanije je Northern Rock, ki so jo nacionalizirali. Dobre dele so izvzeli in v treh letih prodali zasebnim vlagateljem, slabe dele še upravlja država. Mislim, da bo na koncu izplen takšen, da bodo davkoplačevalci dobili povrnjen denar. Drug, precej slabši primer je Royal Bank of Scotland, ki so jo zaradi velikosti in razvejanosti obdržali pri življenju in je država vanjo vstopila z dokapitalizacijo – 45 milijard funtov, največ v zgodovini. Po štirih letih je še vedno 80 odstotkov banke državne, nastajajo težave z najemanjem sposobnih ljudi, vpleta se politika. Mnogi menijo, da bi bilo že na začetku bolje iz banke vzeti slabe naložbe, zdravi del pa dokapitalizirati in spremeniti poslovni model. To je po mojem mnenju tudi pogled, ki bi deloval v Sloveniji. Država bi slabo premoženje v banki nadomestila z obveznicami, ki bi jih ta refinancirala pri ECB in tako prišla do likvidnosti.

Økland: Iz banke na Islandiji, kjer sem sodelovala pri sanaciji, pa vidim za Slovenijo uporabno naslednje. Poenostavite stečajno zakonodajo. Nesprejemljivo je, da se posojila prestrukturirajo deset let. Drugič, v vodstvu banke naj imajo večino tujci. Tako se najbolj učinkovito prekinejo krajevne slabe prakse. Izboljšati je treba proces odobravanja novih posojil. Pri upravljanju starih posojil pa so na Islandiji sprejeli natančna pravila, kako spremljati napredek na tem področju. In še to: pripeljali smo ženske na ključna mesta.

Kakšno vlogo ima notranja slaba banke v Hypu?

Greganovič: Slaba banka ni institucija z bančno licenco, to je algoritem za čiščenje bančnih bilanc v krizah. Notranja slaba banka ni alternativa rešitvi na sistemski ravni, je pa nepogrešljiv del vsakega takšnega programa slabe banke. Pomeni predvsem, da je upravljanje problematičnega portfelja ločeno od zdravega. V Hypo Bank opažamo, da ta koncept predvsem prinese čas, v katerem lahko razumeš, kaj se dogaja s portfeljem slabih posojil, zakaj so slaba in kako bi jih bilo mogoče rešiti.

Kako se bo akcije lotila Slovenija? Zdi se, kakor da nas ovirajo egi z močno politično podporo. Kako naj to rešimo?

Økland: Ege je težko organizirati. Nujno pa je doseči neodvisnost v upravi, to se zgodi tako, da pripelješ tujce in poskrbiš za kapitalsko injekcijo. V podkapitalizirani banki na primer ne moremo sedeti in zato prevzemati odgovornosti.

Schroll: Majhne spremembe tega ne bodo rešile. Vprašanje je torej, ali lahko opravimo drastične spremembe, ne da bi nam bile vsiljene od zunaj.

Je rešitev trojka?

Wilcke: Mislim, da to ni rešitev, prej zadnji izhod. Izgubiti gospodarsko suverenost za svobodne ljudi gotovo ni nekaj, česar bi se veselili. To je kot izbira med biti reven in svoboden ali pa biti malo bolj premožen in suženj Angele Merkel. V zvezi s Ciprom mi je kolega rekel, da v končnici pogajanj ni bilo več ekipe Cipra. Eni so se pogovarjali z EU, drugi z Rusijo ter si porivali nože v hrbet. Izid na koncu je bil porazen. Moj nasvet Sloveniji bi zato bil: zberite se, zgradite ekipo in naredite podobne stvari, kot bi jih od vas zahtevala trojka.

Økland: Mogoče še to, kaj smo se na Islandiji naučili, da je bolje ne narediti. Najprej, dolgove je treba prestrukturirati dolgoročno in misliti na gospodarstvo. Sicer pridejo isti ljudje čez leto ali dve prosit za nov reprogram. In drugič, gledati je treba naprej, ne nazaj. Stalno iskanje krivcev in obtoževanje otežujeta pogled naprej in to je Islandijo zdržalo pri okrevanju za najmanj leto dni.