»Če bo postopek privatizacije predolg, bo spet potrebna sanacija«

Vroča tema prihodnjih mesecev in let bo tudi iskanje strateških (tujih) kupcev za podjetja, ki so postala žrtev neuspelih »tajkunskih« projektov in so zato – nekoliko poenostavljeno – pristala v bančni luknji. O tem, ali bo ta del pričakovanega prestrukturiranja gospodarstva v resnici mogoče izpeljati, smo se pogovarjali z Igorjem Štembergerjem, lastnikom in direktorjem borzne hiše Ilirika.

Po dolgem odlašanju se je začela sanacija slovenskih bank, država je tri najbolj problematične dokapitalizirala in v celoti podržavila. Začrtala je tudi pot, da jih bo po sanaciji poskušala prodati. Bo ta proces okrepil zaupanje tujih vlagateljev v Slovenijo?

Če bo država s svojim ravnanjem te napovedi tudi potrjevala, tako v smeri privatizacije kot glede napovedanih časovnih okvirov, potem se mi zdi, da bi morali prejšnji strahovi, nezaupanje in neverodostojnost počasi zbledeti. In da bi nas vlagatelji, govorim predvsem o institucionalnih investitorjih, skladih, morda spet začeli spremljati in potem tudi kupovati delnice pri nas.

V preteklem tednu je vlada izbrala investicijsko banko Lazard Freres za svetovalca za prodajo NKBM. Je to eden od pričakovanih konkretnih korakov?

No, na eni strani vidimo, da so svetovalca izbrali, na drugi pa, da naj bi bil postopek prodaje NKBM končan leta 2016. Tega ne razumem dobro, kajti ta čas je zelo dolg. Država svetovalca verjetno ne bo plačevala ves ta čas, ker je zdaj tam samo en lastnik – tisti prejšnji ne bodo dobili nič –, je transakcija po mojem lahko hitra.

Kakšen bi bil primeren rok, v katerem se NKBM lahko proda?

Lastnica je država, ki je prek Banke Slovenije seveda dobro poučena lastnica. To pomeni, da tukaj ni potrebe po dolgih usklajevanjih, po mojem je mogoče v letu in pol povsem kompetentno in dobro končati postopek.

To pomeni, da slab portfelj posojil, ki se prenaša na DUTB, ni ovira ...

… seveda ne.

Prej je torej prednost?

Vsekakor. Po mojem mnenju so potencialni kupci čakali, morebiti so tudi pogojevali svoj interes za nakup z očiščenjem banke. Govorim o čiščenju slabih terjatev. Kadrovsko čiščenje je stvar delovne zakonodaje, tam kupec ne potrebuje pomoči.

Kaj pa ta način sanacije bank, ki je s podržavljenjem izničil prejšnje delničarje in v velikem obsegu tudi imetnike podrejenih obveznic, pomeni za investicijsko klimo, za zaupanje vlagateljev v Sloveniji?

Dejstvo je, da bi bila oba možna postopka, sanacija ali pa likvidacija oziroma stečaj, slaba, tudi če bi katerega od njiju izbrali že pred časom. Zdaj smo izbrali socializacijo izgub, pokrivamo jih vsi. Pri drugačnem pristopu, če bi pri problematičnih bankah izbrali stečaj, bi bil prizadet manjši krog ljudi. Je pa seveda vprašanje, kaj bi se potem v državi dogajalo.

Stečaj pomembne banke bi verjetno bolj povečal negotovost, kot jo je sedanja sanacija?

Zdaj negotovosti ni. Gre za vnaprej napovedan postopek, kjer so varčevalci zaščiteni in njihove vloge varne. Seveda pa bi bil pri drugačni izbiri strah velik, najbrž bi ljudje tudi množično umikali depozite iz bank.

Vrniva se k delnicam NKBM, te so bile že pred posegom države zelo malo vredne ...

Če smo pa čisto iskreni, se postavlja vprašanje, kaj je bolj pravično. Tudi jaz prispevam k sanaciji z izgubo delnic Nove Ljubljanske banke, pa na strani varnosti nimam nič od tega, tam nimam nobenega računa.

Za bančno sanacijo plačujemo vsi, mnogi državljani smo kot delničarji izgubili ...

… pravično pa to ni …

… vendar, si lahko zdaj obetamo, da bo finančni sistem začel rasti z novih temeljev?

Ostaniva pri tem, ali je pravično. Po mojem ne. Živimo v odprti demokratični družbi. In pravično bi bilo, da bi bil vsakdo sankcioniran za svoja nepravilna ravnanja in odločitve. Nekdo, ki ni delal napak, ne bi izgubil. Jaz sem, recimo, pričakoval stečaj bank in sem marsikateremu vlagatelju to tudi omenil. To bi se verjetno zgodilo, če bi bila v težavah ena banka ali dve. Ker pa je to globok, velik problem skoraj vseh slovenskih bank, je socializacija teh izgub na hrbtu vseh nas.

Kako pa potem naprej?

Če bomo sledili načrtu odprodaje saniranih bank, kar pomeni, da jih bodo kupile tuje zainteresirane banke, menim, da se lahko začne resno gospodarjenje v teh novih, saniranih bankah. Če pa bo ta postopek dolg, predolg in bomo z odprodajo čakali leta, potem bomo po saniranju bank leta 1992 in leta 2013 čez čas to verjetno spet morali ponoviti. Tako nas učijo izkušnje.

Bi morali vzporedno s tem procesom razčistiti tudi, kdo v bankah je

kriv za bančno luknjo, in te ljudi kaznovati, morebiti izločiti iz poklica?

Mislim, da je bilo konkretnih dejanj in dogodkov toliko, da bo resen postopek v tem smislu skoraj nemogoč. To govorjenje vidim bolj kot nekakšno miritev večine državljanov, ki so ob tako velikih stroških sanacije upravičeno jezni. Morda bo kaznovanih nekaj posamičnih primerov.

Kakšen profil vlagateljev pa pričakujete, da se bo zanimal za podjetja, ki jih bo prodajala DUTB?

Zelo različno. Če bo šlo za realni sektor, ki ima utečeno proizvodnjo, pričakujem strateške vlagatelje. To je vlagatelje, ki so iz njegove panoge, ki v takem nakupu v regiji, ki je ne pokrivajo ali jo pokrivajo s premalo zmogljivosti, vidijo sinergijo za povečanje obsega proizvodnje. Za premoženje v obliki nepremičnin pa pričakujem predvsem dobro organizirane finančne vlagatelje. Ti bodo ocenili, kaj jim bo to premoženje lahko prineslo čez deset do petnajst let. To pomeni, da bodo kupovali z velikimi diskonti, v pričakovanju sprostitve trga, ko se bo povpraševanje po teh dobrinah povečalo.

Najbrž lahko pretežno računamo na tuje kupce?

Da. Pri nas kupne moči – vsa čast izjemam – ni. Zagotovo bodo tujci, z vseh strani. Tudi, recimo, iz Srbije, arabskih držav pa iz Švice.

Se moramo bati, da bo prišel na površje denar, ki je pred tem »odtekel« iz Slovenije?

Običajno se umazan denar ne vrača na kraj zločina, ker je to okolje zanj še posebno nevarno. Ni pa mogoče tega izključiti. Dejstvo je, da vlagatelji iz regije poznajo tveganja, poznajo okolje in so lahko v ocenjevanju naložbe veliko bolj fleksibilni in pogumni.

Pričakujete, da bodo ti vlagatelji, ki se bodo resno zanimali za slovenska podjetja, pred nakupom najeli tudi domače svetovalce?

Odvisno od tega, kaj potrebujejo. Izvedbo postopka jim bo nekdo moral servisirati. Konkretno, nas nihče ne bo potreboval pri nakupu nepremičnin. To so seveda izkušeni vlagatelji, zelo dobro vedo, kaj potrebujejo in kdaj. Običajno ravnajo zelo skrbno, ne plačujejo tri ali štiri mesece več, kot je treba.

Omenili ste, da bodo vlagatelji pričakovali precejšnje diskonte. Lahko na primer DUTB pričakuje, da bo izplen pri prodaji premoženja primerljiv vložku v sanacijo bank? Da bi se ta denar nekoč vrnil?

Jaz tu težko govorim o številkah. V DUTB so izkušeni ljudje, ki posel poznajo in bodo znali dovolj pravilno oceniti, kako se lotiti prodaje.

Ravno v prehodnem obdobju pa je DUTB za upravljanje slabih portfeljev najel iste banke, od katerih jih je prevzel. Bodo torej tudi v investicijskem delu, ko se iščejo kupci za podjetja, najeli zunanje svetovanje?

Ne da bi zdaj koga branil, ampak to je začetno obdobje v naši slabi banki. Mislim, da se načini dela že iščejo, ne vem pa, kako se bodo lotili konkretnih nalog. Ne vidim, da bi se težilo k temu, o čemer konkretno sprašujete. Malo bo treba počakati, kako se bo zadeva razvijala.

Koliko bo potem v dejavnosti prevzemov in združitev prostora za posrednike, kot je Ilirika?

Ne glede na to, da je bila kriza nenavadno dolga in nenavadno težka, sploh če se ozrem na naša pričakovanja v letu 2008, na te prevzeme nismo čakali in ne čakamo nepripravljeni. To pomeni, da je bil naš tržni delež pri izpeljanih prevzemih lani in predlani okrog 90 odstotkov, kar ni malo.

Tako rekoč ste edini, ki na tem trgu aktivno nastopate.

Za zdaj. Je pa tako, da če si zadovoljen, pomeni to začetek konca. Podatek je bil za nazaj. Kaj bo naprej, nič ne veva, kakšen tržni delež bomo lahko dosegli. Za zadnjih 17 let skupaj smo uresničili več kot 50 odstotkov, kar je tudi dobro. Neka znanja smo gotovo pokazali. In če bi bila ta dejavnost pri nas dovoljena ... saj v okviru zakona je dovoljena, da se razumeva.

Gre za vsebino, da se dejansko kaj proda?

Ni slabo povedati tako. Kar zadeva zakonodajo, smo mi za te postopke licencirani. Vendar tega pravzaprav nismo smeli početi.

V čem so se kazale praktične ovire?

So se v Sodu ali Kadu kdaj odločili, da bodo kaj prodali? So se smeli kdaj odločiti? Pa tudi če so se .... Paloma se prodaja kdove katerič. Mercator je podobna zgodba. Tudi mednarodni vlagatelji bodo vprašali, kaj je vzrok, da stvari nikakor ne gredo naprej. Zdaj se ustanavlja SDH pa zakonodajo prenavljamo že tretjič, ker nekomu to očitno ni pogodu. Dejstvo pa je, da je velik del podjetij, ki so v tako imenovanem državnem upravljanju, skorajda izpuhtel, ni jih več. Vendar so prihajali tudi tuji vlagatelji, ki bi tako podjetje pred časom kupili. Konkreten primer je zagotovo Intereruropa. Tam smo imeli izjemne tuje vlagatelje, ki so bili resno zainteresirani. Ne eden, bilo jih je nekaj. Medtem smo to podjetje uničili in to je le eden od primerov. Zato govorim, da mi svojega dela nismo smeli opravljati. Sprašujete me za naprej. Seveda bi radi sodelovali v teh postopkih in tudi iščemo načine in možnosti, da sodelujemo kot svetovalci kupcem. Težko sodelujemo kot svetovalci konzorcijem prodajalcem. Tukaj običajno Sod imenuje tuje svetovalce. Ali je to res potrebno, je drugo vprašanje.

Zakaj pa se tako odločijo?

To je treba vprašati predvsem njih. Lahko pa rečem, da resni tuji kupci ne pridejo zadnji dan, zanimanje kažejo že dosti prej. To pomeni, da je za dobra podjetja gotovo veliko kakovostnih interesentov, velikih podjetij, ki nimajo interesa slabo poslovati. In taka podjetja, ki jih kupijo, uredijo po mednarodnih standardih, kar je za vse nas dobro.

Kako pa lahko prodajalec preveri, ali ima kupec v resnici kakovostne namere ali je v ozadju le špekulacija?

Proces usmerja konzorcij prodajalcev. Ta je dolžan preveriti, s kom ima opraviti in kdo bo tisti, ki bo naprej gospodaril s podjetjem, ali bo v njem center razvoja te dejavnosti za našo državo, regijo, morda celo širše; in nasprotno, ali so vlagatelji sumljivega izvora. To je zlahka preverljivo in spodrsljaj je pravzaprav nemogoč. Seveda, če želijo prodajalci svoje delo res opravljati strokovno in kakovostno. Če pa so interesi povsem drugi, se seveda lahko dopusti, da veliko podjetje kupi manjši kupec, da se do nekega trenutka pogajajo s strupenimi tabletkami v takem podjetju, ki se sprostijo kasneje.

Govoriva o Heliosu in trenutno aktualnem odpuščanju delavcev, po tistem, ko je bila pogodba s kupcem Ring že sklenjena?

Rad bi povedal korektno. Tam postopek ni bil voden tako, da bi se dobilo najboljšega kupca, ampak se je dobilo kupca, ki je ustrezal upravi. Je to transparentno? Ni.

Najbrž tudi ni v interesu upnikov in podjetja.

Možnosti je veliko. Če se je nekdo iz uprave dogovoril za svoj bonus, potem bo tako podjetje prodano po čim nižji ceni. Tekmeca so se lahko obranili tudi tako, da se je prikazovalo 150 delavcev več, da bi dali nižjo ceno – ta kupec ne bi mogel računati na to, da mu bo nekdo očistil 150 ljudi, takoj ko bodo kupili in podpisali. To je bila strupena tabletka. Ne ve se tudi, ali bo za nagrado kakšna skupina ljudi v Sloveniji kaj dobila. Sumljivo je lahko, če pride kdo, ki se s tem sektorjem ne ukvarja ali pa je majhen in kupi velikana. Pozabljajo pa na primere dobrih prodaj, kot je na primer Etol Celje, kjer podjetje z veseljem raste naprej, pozabljamo na Ljubljanske mlekarne in Lactalis, na investicije, kot je, recimo, Hella Saturnus.